Na bregu stoji volkec,
majhen, tih in sam,
mimo njega plavajo oblački,
kot iz belih puhastih sanj.

Po listju jutranja rosa
tiho, tiho polzi,
volkec pa posluša,
kako se dan zbudi.

Srebrna dlaka se sveti,
kot da jo luna pozna,
v modrih očeh se skrivata
dve zvezdici z neba.

In ko nežno zatuli,
čisto, čisto na glas,
zasliši droben šumek —
nekdo prihaja v vas.

Iz grmovja skoči zajček,
z ušesi do neba:
»Ne bodi več tako sam,
saj tu tudi jaz peti znam!«

Za njim prikrade se lisica,
z repom mehkim kot puh:
»Prijateljstvo je čarovnija,
ki greje srce in duh.«

Tedaj z neba zasveti zvezda
in tiho spregovori:
»Kdor deli svojo prijaznost,
nikoli sam ne zaspi.«

Volkec se nežno nasmehne,
srce mu toplo zažari,
in v družbi novih prijateljev
srečno proti jutru zaspi.

Tomaž Jevšenak