Bilo je nekoč, bil je čar nekega trenutka in srce onemi in se vzradosti. Samo en trenutek in spomin sega po tej planjavi smejočih cvetic, ki dehte v cvetoči radosti življenja. Mi se spreminjamo, a se vedno spominjamo teh bežnih zaznamovanih trenutkov. Čas beži, a sanje, ki niso bile sanje, ostanejo med nami in nam govorijo. Govorijo nam o času, ki je žalostno odhitel mimo nas; govorijo o času, ki se nas je dotaknil kot toplo spomladansko sonce. Čas, ki je bil nezlagan, preprost in prežet s svojim čarom.
Vse s časom hiti in postopoma obledi. Dotakne se nas senca, ki nam prikriva skrito oazo naših sanj in hrepenenj ter nas žalosti – tako je bilo, je in bo tudi v prihodnje. Bilo je nekoč, bila je temna noč in bil je svetel dan, rojen v dehteči zori. In oblaki nam govorijo; včasih se nas dotikajo nežno, včasih nam pokažejo svojo temno stran. Letijo po planjavah širnega neba, spreminjajo se in nam kažejo svoj obraz. Včasih nam samo tople, nežne kaplje, ki padajo in padajo, povedo svojo zgodbo – zgodbo življenja. Včasih pa nas mrzel veter opozori, da je vse spremenljivo. Trenutek večnosti v nekem hladnem jutru pove več od tisoč besed in čas teče, oblaki pa nam govorijo: vse je spremenljivo, tudi mi …
Nekoč pa ta zgodba oživi, se odpravi po širnem nebu in potuje in potuje. Oblaki nam govorijo zgodbe-zgodbe življenja. Vsi se enkrat rodimo in ko pride čas, odhitimo. Ko prav zares pride trenutek, se poslovimo v senci noči. Lepi spomini naj ne obledijo in naj večno živijo; samo oblaki na sinjem nebu naj govorijo svojo simfonijo, kjer je v njenih notah sladek utrip srca.

oblaki pojo
v njih živijo spomini
pesmi življenja

francitraven