
mačka je danes pojedla sonce
ampak samo malo, ker je bilo prevroče
in jaz sem rekel
ne smeš
to je moje sonce
ampak mačka se je smejala kot čajnik
psssssss
zato sem šel na hrib
sam
čisto sam
tako zelo sam da so se drevesa obrnila stran
in tam sem kuhal maščevanje
v loncu iz oblakov
brez soli
brez prijateljev
samo jaz in ena zelo tiha žlica
žlica me ni marala
rekel sem ji
boš videla
ko bo mačka spet jedla sonce
ampak potem sem pozabil zakaj sem jezen
ker je bil lonec prazen
in oblaki so šli domov
in jaz sem sedel
sam
in jedel nič
in nič je bilo hladno
in malo žalostno
in okusilo se je kot jaz
in mačka je prinesla sonce nazaj
ampak jaz ga nisem hotel več
ker sem imel svojo prazno juho
in bila je samo moja
in čisto tiho me je gledala nazaj
Pesem izgubljanja, samote, iskanja, krčenja, razblinjenja in vrnitve v sluten neizbežen dvom izhoda, ki ni mogoč niti prejo prehoda v tretje osebno obliko: in nič je bilo hladno. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!