vse mine, čas nikoli

 

 

 

mačka je danes pojedla sonce
ampak samo malo, ker je bilo prevroče

 

in jaz sem rekel
ne smeš
to je moje sonce

 

ampak mačka se je smejala kot čajnik
psssssss

 

zato sem šel na hrib
sam
čisto sam
tako zelo sam da so se drevesa obrnila stran

 

in tam sem kuhal maščevanje
v loncu iz oblakov
brez soli
brez prijateljev
samo jaz in ena zelo tiha žlica

 

žlica me ni marala

 

rekel sem ji
boš videla
ko bo mačka spet jedla sonce

 

ampak potem sem pozabil zakaj sem jezen
ker je bil lonec prazen
in oblaki so šli domov

 

in jaz sem sedel
sam
in jedel nič

 

in nič je bilo hladno
in malo žalostno
in okusilo se je kot jaz

 

in mačka je prinesla sonce nazaj
ampak jaz ga nisem hotel več

 

ker sem imel svojo prazno juho
in bila je samo moja
in čisto tiho me je gledala nazaj

 

 

 

 

Hors

Milan Žniderič - Jošt Š.

urednik

Poslano:
29. 04. 2026 ob 09:50

Pesem izgubljanja, samote, iskanja, krčenja, razblinjenja in vrnitve v sluten neizbežen dvom izhoda, ki ni mogoč niti prejo prehoda v tretje osebno obliko: in nič je bilo hladno. Čestitke!

Milan Ž. - Jošt Š.      

Zastavica

Hors

Poslano:
29. 04. 2026 ob 12:29


 Grassišias, Milan .d.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Hors
Napisal/a: Hors

Pesmi

  • 22. 04. 2026 ob 17:44
  • Prebrano 115 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!