Zjutraj sem vstal ob petih.

Tla sem polil s kavo.

V ledvenem predelu sem čutil močno bolečino.

Šel sem laufat in nato.....

......nato se še zadnjič to jutro pogledal proti domu.

Kadil se je temen dim.

Pločnik je bil histerično "kvadratast".

Tekel sem mimo rumenih in zelenih smetnjakov.

Kje sem.....jaz?

Dopoldne sem preživel s kolegom na kofetu.

Veter mi je pihljal preko kravate,

običajno nosim rumeno.

Tekel sem skozi naselje,

polno morbidnih malikov.

V avtu, ki sem ga vozil,

ni bilo ironije.

Tekel sem naprej.

Naprej skozi gozd.

Res, temno je bilo.

Ko sem se zbudil, sem se pošteno razjokal,

pošteno nasmejal,

pošteno stuširal.

V hiši je zaudarjalo po kislem.

Prijel sem se za trebuh.....

.....in stekel ven.

Srečal sem "mojstra ogledal",

srečal sem civilne zaščitnike,

srečal sem antipatično kelnarico od....včeraj.

Bila je neverjetno zmedena.

Bila je neverjetno  otožna.

Imela je neverjetno "guinessovsko" velike podočnjake.

Ti so.....bili moji.

Za mizo je sedel šef.

Imel je enako kravato kot jaz.

Preden sem zavohal svoj lastni....švic,

sem mu zapičil svinčnik v vrat.

Nato sem stekel.

Tekel sem mimo polja strupene pšenice.

Zašel sem v tisti lokal od včeraj.

Prižgal sem televizijo in se zleknil na kavč.

Vrata so se odprla To se mi zdi velik korak.

Koraki imajo pri meni ključen pojem.

Napravil sem še en korak.

Še enega in še enega,

ter se spustil v globoko debato s šefom od....včeraj.

Šel sem na....avtobus.

Pobruhal sem.....2 sedeža.

Udaril sem se v glavo in se znašel pred vrati mojega doma.

Bilo je ironično,

kako se se v trenutku zmedel.

Naj ponovim.

naj grem še enkrat na drugo stran?

V mojih očeh so.....škrlatne solze,

ziste od včeraj.

Rezultatov ne bo,

Evropa se trga po šivih.

Ideje gomazijo kot ljudožerske mravlje.

Zbudim se,

ura je pet zjutraj.

Naj grem laufat?

Naj grem tečt?

Naj......zbudim svoje zaležane spomine.

Naj razbijem.....digitalne ureznine.

Grem laufat skozi naselje.....od včeraj.

Na Svoji Poti