Onkraj površja
Njegova roka zdrsne pod mojo majico,
koža se odzove,
srce pa ostane tiho -
kot da čaka na nekaj več.
In v tistem trenutku vem,
zakaj me ima.
Ne zaradi besed,
ne zaradi mene.
Jaz pa kričim v sebi,
tako glasno, da me duši -
naj me kdo vidi,
onkraj kože.
Želim si pogovorov ob treh zjutraj,
razgaljenih misli,
vprašanj brez odgovorov.
On pa ne sprašuje.
Nikoli ne vpraša,
kaj me teži,
kaj nosim v sebi
ali zakaj včasih utihnem sredi stavka.
Jaz pa bi mu povedala vse,
a njega ne zanima,
ker sem mu dovolj samo takrat,
ko nisem zares jaz.
Napisala sem, kar je bolelo. Ne pa tistega, kar je lepo.
Pesem, ki ima svojo površino, ki jo predstavlja nekoliko nezrel On; in ima globino, ki se bogati z Njenim dozorevanjem. Čestitke za doživet mladostni zapis!
Bi pa pesem pridobila še nekoliko v izrazni moči, če bi se vsaj v nekaterih verzih lahko izognila zaimkom "jaz", "on", saj je boljše, če se "jaz" in "on" občuti in ne zapiše. Napiši v komentar, če morda želiš še kaj spremeniti, da ti lahko popravim.
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
