Kako naj povem, da bomo vsi razumeli,

da kruh raste iz zemlje in ne na trgovski polici,

da na poti do naših ust rabi vodo, sonce in potne srage na čelu,

da vsaka zavržena skorja pomeni pogubo za lačne

in aroganco in nespoštovanje za cel planet in vesolje. 

Kako naj prijazno povem, da je ljubi kruhek,

eden in edini pred nami na mizi,

prav tisti, ki bo nasitil trebuh in oči,

da bo z njim potešena lakota in izpolnjena želja

po prijetnem občutku toplote in miru.

Komu naj rečem, samo košček kruha prosim,

ker je v njem vse, kar nam daje življenje,

v njem je trdota dobrotljive zemlje,

neskončnost sončnega poletja,

svežina in umirjenje pričakovanih dežnih kapelj,

lunin sij in klici sove,

toplota raskavih dlani in dobre misli

vgnetene v testo med peko.

Samo košček kruha.

Da bomo preživeli.

Vsi.

elenamaja