Purgatorij
Napeti lok in puščica zleti,
zadene misli, jih na pol razkolje,
v sebičnost in hvaležnost razdeli,
na črno in na belo bojno polje.
Ugašati pričela je svetilka,
ki je veselje iz oči pršila,
postajala vse manjša je brlivka
in skoraj bi v temo že ugasnila,
ker samožrtvovanje kakor plima
voda umazanih zalije veje,
kjer razcvetelost češenj v vetru kima
in v kalnost cvetne liste nosi, seje.
Očistim se zabredla v lastne vice,
ljubezen v pot mi sveti kot kresnice.
Marija, hvala, prav potuditi se je včasih treba, da vidiš te kresnice. :)
Irena, verjamem v to pot očiščenja ob prehodu vic v paradiž.
Hvala za to pot, mojstrica in čestitke.
Lp Caki
si mislila: očitno sem zabredla v lastne vice?
LP, mcv
Hvala ti, Caki.
Ni lahko očistiti se vseh človeških nepotrebnih hotenj :)
lpi
MCV :)
očistim se, prav to sem mislila, vezano na prejšnjo vsebino
lpi
Ampak dva povedka v eni povedi in to v dveh različnih časih - prvi v sedanjiku, drugi v pretekliku, vmes pa ni ločila. Ali je potem 'zabredla' mišljen kot pridevnik?
Lp, mcv
... prava hvaležnost ne vsebuje sebičnosti, ljubezen je vedno na belem polju. Vice so vseobča nuja, nebesa s kresnicami pa izbira za tistega, ki sprejema svetlobo.
svetla pesem, lep sonet. LP, Lidija
MCV, da tako je, zabredla je v tem primeru pridevnik. Čeprav o tem med pisanjem ne premišljujem. Pač tako pride :)
Hvala za poglabljanje.
lpi
Najlepša hvala, Lidija.
Kako dobro rečeno - Vice so vsesplošna nuja. In tam imaš izbiro.
Lpi
....razklane misli se ...vseeno...obrnejo v belo...tja na pot, kjer sveti kresnica...
Leeepa, draga Irenca!
Objem,
Majda
Komentiranje je zaprto!
