Ko te zagledam, pogledam stran.

Srce se zakrči, zaklopke umrejo.

Lističi strohnijo in ne utripajo več.

Iz mojih ven si izdelal svoj prestol,

ki se ne premakne.

Ne levo, ne desno.

Bi bilo preveč, če bi ti zabrisala 

gnojno krpo v obraz?

Bi bilo dovolj, če se ura izteka v globine

galerij in si ti v objemu mogočen?

Ne maram te.

Ne maram tvojih medenih zvokov.

Ne maram sluzi, ki se skozi nasmeh izteka neznano kam.

Pojdi, da lahko prekopam vrt in zorjem njivo.

Pojdi, da pognojim še zadnjo kapljo krvi.

Pojdi, da lahko zasadim marelice. 

sheeba