Sonce naše galaksije

bo zbledelo, počrnelo,

skrčilo se v jedro in se

spremenilo slednjič v malo,

rdečo zvezdo nostalgije.

Vsi bili nekoč smo mali,

sonce risali, ki sije,

zvezde smo peterokrake

(nekateri nemške križe)

zdaj postali smo veliki,

eni prav enormni, ti se

ne spominjajo nikoli

rdeče zvezde nostalgije.

Res je, ko bili smo mali,

prav ničesar vedeli še

nismo o osončju našem,

da nam skrivajo meglice

strašne črne luknje, da so

temne nam snovi prikrite;

mi poznali smo le sonce,

ki za vse na nebu sije,

kje bila je še takrat ta

rdeča zvezda nostalgije.

Kot otroci radovedni

tekli smo za soncem in se

spotaknili v lužo cestno;

mama dala je obliže

in bili smo spet kot novi.

Danes pa, ko tole pišem

(praznik je in vreme sončno)

vidim, nekaterih ni več,

sploh med nami, ker kot Ikar

so razpeli perutnice

res preblizu sončni luči;

padli v brezno so temine,

kjer je večna noč, kjer najbrž

jim nikoli ne posije

niti kakšna taka mala

rdeča zvezda nostalgije.

Matej Krevs