Brez skrbi kaj porečejo
opravljive sosede in sosedje,
si martinčki,
vsem na očeh,
na škarpi,
čisto ob cesti
brezsramno raztegnejo ležalnike
in mežikajo v sonce.

Pomladni vetrič
maje prevzetne klobuke
razcvetelih tulipanov in narcis
na promenadi
v gredi pred hišo.

Obletujejo jih prve izvidnice
brenčečih krilatih flot,
ki bodo njim in njihovim
sorodnicam in sorodnikom
od pomladi do jeseni
z njihovih razgaljenih genitalij
za svoj zarod
ropale cvetni prah in medečino.

Kužike in kužki na povodcih,
kot sužnje na verigah v davnini,
za seboj vlačijo svoje gospodarje,
ki bodo priče,
ko s svojimi privzdignjenimi tačkami
po vogalih rišejo zemljevide nove svetovne ureditve.

Sem in tja
kakšen preznojen gonilec
Karl von Draisovega izuma
za seboj dvigne prašino,
kot bi ga zasledovala horda,
ki mu streže po življenju.

Bolj od njih so neutrudni
le še pernati domorodci,
ki z ultra lahkimi letali
od vsepovsod
dostavljajo gradbeni materijal
za svoje utrdbe v višavjih,
ki jih ne dosežejo mački.

Priletna zakonca
brez telefona, brez časopisa,
brez radija in televizije
po kosilu na verandi,
v mirujočih gugalnikih
predeta blagodejno siesto.

Neznani pesnik,
dotaknjen od idile,
prste pomoči v svojo slino,
v kateri so raztopljene
in v neštete zloge pomešane besede,
ter v svojo beležko nariše
tihožitno rauglednico
neke pomladne nedelje
na enodnevnem izletu
v Dušni Mir.

Hovk