Pesem.si - triglav - Tiha sled - Včasih obstanem sredi dnevaz občutkom,da se mi je to nekoč že zgodilo.P

Tiha sled
Komentarji (10)

Tiha sled

Včasih obstanem sredi dneva
z občutkom,
da se mi je to nekoč že zgodilo.

Pomlad pride.
Ve, kdaj mora priti:
listi ozelenijo,
cvetne čaše ponudijo
pogrnjeno mizo čebelam,
čmrljem, metuljem.
Nihče jih ne uči, a nič ne zamudijo,
brez zmote najdejo kar je njihovo.

Sprašujem se -
kako, da čutim red tudi tam,
kjer ga ne razumem?
Zakaj se mi zdi,
da moje misli niso povsem moje?
Da sledijo neki zgovorni tišini?
Neki živahni prastari harmoniji,
sedeči v genih možganov?

Ko gledam nebo,
v njem ni le lepote:
je neka natančnost,
ki me rahlo plaši,
kot da nič ni prepuščeno
zares.
Kot da tudi jaz
nisem.

In potem je obdobje,
ko vse razpada.

Takrat bi rada verjela,
da je vse naključno.
Lažje bi bilo.
Globoko pod skorjo
pa gloda občutek,
da tudi to spada zraven.

Da tudi izguba, tudi smrt
ni odmik,
ampak del poti,
ki je ne vidim v celoti.
Če obstaja nekaj, ali nekdo,
ki vidi vse to,
ki je pokrovitelj vsemu temu:
pa naj bo to Bog, zakon, tišina,
ali karkoli drugega,
to ni glasno.
Ne razlaga se.
Ne dokazuje.

Samo je.

Diha umirjeno in v ritmu.
Prisotno je v vračanju časov,

v galaksijah, ki jih le slutimo,

v ozvezdjih in njihovih lunah,

v zemlji, na njivah in v gozdu,

v tem, da vedno znova vstanem.

In morda je to dovolj:

ne razumeti,
ampak slutiti -

da obstaja sled, ki me vodi.

Ne znam je razložiti,
ker je tiha, kot komaj zaznaven utrip
pod plastmi dvoma,
a me nosi, tudi ko obstanem,
in me najde, ko se izgubim.

Ni treba, da jo vidim do konca -
dovolj je,
da ji zaupam.