Tu sredi gora, 

kjer jaz sem doma,

preteklost nadvse 

je pomembna bila.

Iz nje smo se učili, 

ohranili navade,

hribovci trmaste 

bili smo narave.

Da smo za svetom, 

so nam govorili:

"Ti zaplankaniT'minci," 

nas radi žalili.

Zdaj vsi začudeno 

zremo v ta svet,

kaj vse se dogaja, 

že po naših vaseh.

Glej, tam so Tajci 

in tu  Filipinci ...

kdo ve še koga, 

bodo k nam uvozili?

Saj je vseeno, 

bi dejali meščani,

ljudje z vseh vetrov, 

naj bivajo z nami.

Čez noč v nov svet 

smo se prebudili,

kaj bo prinesel,

bomo še ugotovili.

Da je trma koristna,

sem kmalu spoznala,

kjer ni več mejá, 

je začetek propada.

Težko mi je gledati,

kako narod izginja,

se tega zavedati,

da nam ni več svetinja.

(Lokalci razumejo.)

tolminka