Sveže oprano jutranje perilo,
belo kot marjetic tihih cvet,
diši kakor v pomladi prvo krilo,
ko vstaja v rosni, mladi svet.

Iz košare mati ga pobira,
veter z rjuhami lahno šumi,
sonce z zlatimi prsti jih razpira,
tiho jih v svetlobi oživi.

Bele, lanene, mehke rjuhe
kakor da jih rajski prah škropi,
in zvečer, ko ležem v sanje tihe,
me njihov vonj povsem pomiri.

Tomaž Jevšenak