Haibun ( samo za vztrajne),


          Prostor preveva prijetna energija.
   Lastovke, ki so malo prej rezale nebo,
 - seveda ne poznajo krojaških škarij -
so brez odvečnega bremena časa odletele drugam.
Zdi se, da so izginile za zaveso, ki jih ni mogla zaustaviti,
kakor zaustavi žarke poznega popoldneva.
Čudno? So in niso tu. Istočasno. Pozabljivi um išče
kopico nebistvenih odgovorov v kopici sena, torej slame.

Prazne besede so najbolj glasne,
ker gluhi potrebujejo zares obilje šumenja,
da preglasijo same sebe, svoj notranji vrvež.
         Svoj perpetuum mobile absurdus.

Potem pridejo pajki, gosenice in vešče. “
Kako lepo,” reče glas,
                                       “bi bilo, da ni te golazni”.
Izginejo brez kriljenja rok, odpiranja oken ali prižiganja luči (zunaj pred hišo)
in ugašanja luči (v sobi).
Saj veste, po napornem delavniku, zvečer oseba (TiMiOn) obsedi na kavču.
Še pritisk na gumb bi bil odveč, parada gostov mnogonožcev in kožokrilcev,
nepovabljena in nikoli odslovljena, izginila je kar tako ... iz spomina.
Nekdo se je stisnil k tebi !
Le povsem volnena odeja ima patent na dotik,
               še zlasti, če je nova,
                                                                                     ki ne razočara.

Potem vstopi nekaj povezanih misli, skozi okno tvoje egozavesti .
Navajen si, da rojijo kakor ose, bučijo kakor slapovi in se prelivajo
v barvah, ki jih oko ne vidi. Pomenske nianse na tapiseriji razmišljanja.
Vendar te današnje misli so fantastične.
”Moram jih zapisati,” je prvo kar ti pride na misel, “škoda bi jih bilo
pozabiti !”  
Mar res?
Ni bil izum, niti načrt (za odrešitev sveta ali podjetja, družinskega vozla) niti
govor za prihajajoči simpozij ( op. avt. >) praznega besedičenja ( < konec op. avt.) .

Bila je samo pesem. Še to ne. Samo ena kitica iz treh srčkanih verzov.
Ker ravno meditiraš - in je lepo, zelo blažen občutek, biti intimen s svojo lastno dušo -
se začne notranji boj v smislu: “Če ne grem po papir in svinčnik, še prej odprem oči,
bodo verzi izgubljeni za zmeraj.”

Odlašaš in se tolažiš, da imaš dober spomin. Toda zdaj si v nekem drugem stanju zavesti.
Minuta je pohitela pogledat, kam so odletele lastovke, ki jih morda sploh ni bilo.

(vmesni vdihi in seveda izdihi)


”Prekleto, ne morem se spomniti teh čudovitih povezanih misli, teh verzov”,
preklinjaš še pol ure po tistem, ko si zavita v odejo, sedeč na kavču, v sobi brez terarija, ob osmih zvečer, ko ptice že spijo (naporno je letati ves ljubi dan po zraku in loviti mušice in drug “zračni plankton” in že pred osmo občemeti na ostrešju razpadajočega doplerja).
Ne boš dočakala slave. Saj nisi edina na svetu, ki se je ne želiš.


(predah pred vrhuncem.........razmišljanja, da ne bo pomote)


Kje je zdaj tista tvoja povezana misel? Ali je sploh bila (resnična)? Je izginila? Kam?
Torej je ni?  Misliš? Je njen obstoj izgubljen? In kaj bo drugače, če bi (odprla oči, se sprehodila po prostoru,
v poltemi poiskala Parkerjev kemični svinčnik, če so sploh še v modi) jo zapisala?
Kaj se bo spremenilo?

Kaj pa če je ta misel še vedno v tebi? Le kje se skriva kakor poredni otrok?
Zakaj je ne najdeš? Ali še bolje rečeno, zakaj ne poiščeš izvora vseh misli?
Bereš učene knjige, denimo Bhagavad Gito, v katerih marsikaj piše?

      Neresnično ne obstoji,
           resnično nikoli ne preneha obstajati.

Tisti (tvoji?) verzi niso bili izgubljeni, še vedno so vsidrani v večnosti duše.
Malo so pljusknili kvišku in se zopet vrnili domov (kjer je najlepše!).
Kako lepo bi bilo, da bi to storila tudi ti.

V meditaciji si vsaj imela možnost, da se spoznaš !
Naslednjič ti bo uspelo?

Vse je tam notri;
utrujena  od vandranja
zapreš oči - smrt.

RAjko Jerama