
Ves čas na vesoljnih tirnicah nihamo, zdaj gor, zdaj dol, vse poteka brezhibno,
a mi se spotikamo....Tale taščica, ki rahlo trkne v odsev na vratih,
me pozdravi, jaz pa se ji zahvalim z objavo ob dnevu
ko sta svetloba in tema poravnani.
eh, taščica
ne vidi stekla,
ker je varljivo prosojno,
kakor človek ne vidi pekla,
(ker je butelj)
ko živi nagajivo, opojno.
OJ, RAjko, hvala za "taščico", navsezadnje
so življenja, ki jih živimo le oprijemljive
iluzije, brez razblinjan ne moremo
opaziti bistva...Hvala za dotik.
Svit, LEPO.
Nekak moramo biti v
Ravnotežju, da nas ne
Zapiga preveč na levo ali
Desno. Taščica, ja
Blagodejna duša ki zapoje
Pesem in v čutimo v duši.
Lep dan ti želim,Irena
Komentiranje je zaprto!