
Obljube
v hipu odplahutajo
kot preplašene ptice,
(samo, da se ne bodo vrnile).
Noge postajajo mlahave,
izgubljaš težišče.
Hlad se obeša na kosti.
V pljučnih mešičkih
se gosti razdalja.
Zalije oči,
hoče te odplakniti
v samopomilovanje;
a tam ne najdeš zatočišča.
Z mrzlimi rokami delaš zamahe.
Prideš do obale,
kjer se kregajo galebi.
Vreščiš z njimi,
dokler te ne zmanjka.
Všeč mi je ta osebno izpovedna pesem. Močna čustva in slikovite podobe. Bravo!
Lp, Kamena Strela :)
Super!
Najlažje je vračati z galebi, tako preglasimo lastne strahove ...
Lp Lidija
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!