Zjutraj stojim pred ogledalom,
in za trenutek imam občutek,
da me nekdo opazuje,
pa sem samo jaz.

Obraz je tam.
Miren, sestavljen, znan.
Tak, ki zna odgovoriti,
še preden ga kdo zares vpraša.

A jaz nisem samo to.

Sem nekje vmes,
med mislijo in občutkom,
med tem, kar pokažem,
in tem, kar zadržim zase.

Čuteča, razmišljajoča,
včasih preglasna v sebi
in pretiha navzven.

Ogledalo mi vrača obliko,
ne pa tudi razpok,
tistih drobnih trenutkov,
ko čutim preveč
in ne znam razložiti zakaj.

Poskusim se nasmehniti,
pa se mi zdi,
da nasmeh ne pride od mene.
Kdo si, ko nihče ne gleda?

Vprašanje ostane nekje v zraku,
med tišino in odsevom,
kjer se vedno znova izgubim
tik preden bi se zares našla.

Sem tista, ki razmišlja predolgo,
ki si zapomni občutke
dlje kot besede,
ki včasih ostane,
čeprav ve, da bi morala oditi.

Dotaknem se stekla,
hladno je,
kot da me ne pozna.

In takrat pomislim,
da se morda sploh ne iščem tukaj.
Da sem se izgubila
nekje med verzijami sebe,
ki so bile dovolj za druge,
a nikoli povsem resnične zame.

Zato iščem.
Ne obraza,
ampak sebe.

Tisto tiho,
ki čuti brez zadržkov
in razmišlja brez strahu,
da je preveč.

In mogoče,
čisto počasi,
jo bom neko jutro
pogledala nazaj.

Dinzli