
Paranoja me
že od nekdaj
grize kot uš,
ki je ne odstrani
noben inovativen šampon
ali starodavni
ljudski recept
črnobelih generacij.
Očitno tudi
sam v celoti
še nisem evolviral
v modernizacijo,
ker sem na
vsakem letu prepričan,
da bomo strmoglavili.
Ta zarajaveli del mene
si želi,
da se to zgodi
že pri vzletu,
ker je čakanje na katastrofo
bolj mučno kot smrt.
Morda je prav
ta povezava
z retrostjo kriva,
da z vsakim klicem
iz neznane številke
z mrliško rjuho
pokrivam babico.
Včasih se vrnem
vse do prazgodovine.
Ob gledanju
dokumentarca o
dinozavrih čutim,
kako tudi proti nam
leti asteroid uničenja.
Razmišljam,
če dam kar odpoved,
da lahko zadnje dni
preživim z bližnjimi.
S tistimi,
za katere mislim,
da po njih
prihaja rešilec,
vsakič ko
slišim sireno.
Še dobro,
da delam v bolnici,
kjer ne tuli
vsakih pet minut.
Tudi z nečakinjo,
ki se z drobcenimi stopali
v igri opoteka
okoli steklene mize,
kar se vsem zdi
nadvse simpatično,
jaz pa že vidim
luknjo v glavici.
Če po družinskem
kosilu predolgo sedim
na stranišču,
ker sem rižoti dodal
preveč čilija,
vem, da me bodo
našli kot Elvisa.
Prav nič ne bom
podoben kralju.
Med pekočim
trpljenjem se
zamotim s telefonom.
No, kdo ni v koraku s časom?
Preberem,
da bo čez pet
milijard let ugasnilo sonce,
zato nisem prepričan,
če mi bo naslednji teden
uspelo priti na odbojko.
Takšne negotovosti
mi povzročijo
kratek špik
v prsih
in že iščem kuli
za oporoko.
K sreči lahko
celotno zapuščino
spravim v en stavek.
Polno glavo
takšnih ušivih
pregnjavic imam.
Družba mi posmehljivo
pametuje s
statističnimi podatki.
Da me bo prej
ubila veverica kot
morski pes
in da je večja verjetnost,
da se poročim
z Jennifer Aniston,
kot da mi v uho zleze
striglica in požre
to malo,
kar je ostalo
od možganov.
Prav iz teh
nagubanih ostankov
jim odgovorim,
da takšna statistika
sploh ne bi obstajala,
če se to nekaterim
že ne bi zgodilo.
In jih spomnim,
kako ničelna verjetnost
je bila,
da midva, draga,
pristaneva skupaj.
Jebiga Jennifer,
zdaj ima
striglica več
možnosti od
najine poroke
v Central Parku.
Ha ha ha :D ti jih pa pokaš, Črni Kos.
Sem se zares nasmejala. Čeprav, tetica Paranoja je huda reč, ko potrka na vrata in se najavi na obisk. Takrat je najboljše, da se skrijemo za kavč ali zarinemo pod posteljo, se prekrijemo z najljubšo dekco, v pesti imamo pa plan b - čokoladne kukije, da nam cukr v čokoladi hitro dvigne
serotonin. Bok!
Dokler bo paranoja tako duhovita
ne bom imel kakšnih posebnih
težav biti v njeni družbi.
Ko sem prvič vzel v roke Srebrnik genijalnega Alojza Ihana (naj počiva v Miru!), sem si rekel: To je to, kar si želim prebrati in kar hočem tudi sam pisati...
Sedaj, ko pa berem še te tvoje mojstrovine, se je zgodilo, da imam že kar dva VZORNIKA - efekta pa nobenega... ;-)))
Vse dobro ti želim, stari moj! Lp
In res: paranoja je lahko resnica ... držim pesti za J. A.
Dobraaa in razumem vse argumente, ker tudi mene grize preklemana zarjavela uš, če se le kje malo zatrese :D
Lp, Marija
Hvala vam!
Ja, nič kaj fina ni ta paranoja,
tudi če je opisana s humorjem :))
Jao Peti, še nerodno mi bo ;)
Lepo nedeljo želim!
Črni Kos tudi meni je ta
Tvoja Paranoja všeč, po
Tolikih letih pa ne bo več
Nobenega sledu...
Res je.
Lep pozdrav,Irena
Umeščenost v divjino sedanjosti ne najde negiba k rešitvi ne v preteklosti in ne v prihodnosti, zdi se, da še za besede velja: iz pepela v pepel ... Vmes pa kakšna opeklina, če se jim približaš ... Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!