mož žalosti se zbudi ob 6:13,
kot svetnik slabega spanca,
kot najemodajalec panike,
kot neplačani praktikant žalosti,
ki se spet štemplja
za še en svetel, bleščeč dan
v tovarni svoje lobanje.

reče si:
dobro jutro, ti bedni pankrt,
in ogledalo reče:
hvala enako.

umiva si zobe,
kot da to nekaj šteje kot vera.
stoji v kopalniški svetlobi
in izgleda kot opozorilna nalepka,
ki so jo pozabili natisniti.
pol njega je skupaj sešito
iz starega preživetja,
pol statika, pol molitev,
pol “v redu sem”,
kar pomeni
sploh nisem v redu.

obvlada sveti odrasli obred
slabega funkcioniranja v javnosti.
kak talent.
dajte temu človeku medaljo,
kavo,
stol v pisarni
s strupeno klimo
in timski sestanek o odpornosti.

mož žalosti pozna odpornost.
odpornost je samo to,
da ti lastni um razbije gobec,
pa se še vedno spomniš odgovoriti na maile.
odpornost je jok na parkirišču pred trgovino
in potem nakup paradižnikov,
ker se večerji niti malo prekleto ne sanja
za tvoj čustveni razpad.
odpornost je na ta način
prav smešna.

včasih se smeji -
ne zato, ker bi bilo kaj smešno,
ampak zato, ker zna tema
postati tako gledališko dramatična,
da moraš spoštovati predstavo.
cela opera pogube
zato, ker nekdo ni odpisal na mesič.
grška tragedija,
ki jo sproži torek.

in vseeno -
in to je šala -
vseeno
živi.

ne elegantno.
ne tako kot v filmih,
kjer zdravljenje pride kot mehak klavir
in privlačna iskrenost.
ne, on živi kot razbit neonski napis,
ki utripa nesramen evangelij
v neki ulici za vogalom.
živi grdo.
živi glasno.
živi z razpoko čez sredino,
zašito kot izziv.

nekatere dni je njegova glava horizont dogodkov,
črna usta, ki požirajo imena,
načrte, apetit, dotik.
nekatere dni se zdi vstajanje iz postelje
kot da vlečeš katedralo
skozi moker cement.
nekatere dni je upanje mikroskopsko,
ena butasta mala iskra,
skoraj žalitev.

ampak tudi butasta iskra
zna zanetiti požar.

zato si mož žalosti dela čudno družbo:
potepuškega psa jutrišnjega dne,
ceneno cigareto trme,
umazan mali vic,
ki zdrsne v sobo
ravno ko noč reče:
to je za vedno.

za vedno, moj kurac.

za vedno je že videl.
za vedno je samo prestrašena beseda
z njegovim obrazom.
za vedno je depresija
z megafonom
in brez domišljije.
za vedno ponavlja,
nič se ne spremeni,
medtem ko telo tiho dokazuje nasprotno:
brazgotinsko tkivo, nova koža,
pljuča, ki se še vedno odpirajo,
srce, ki je še vedno svoj neumno junaški jaz.

poglej ga -
mož žalosti -
zavetnik skorajšnjega obupa
ki tega vseeno ne naredi.
kralj pomivanja enega krožnika.
cesar enega odgovorjenega klica.
veliki duhovnik tega,
da pride do naslednjega zjebanega sončnega vzhoda.

ni ozdravljen.
ni čiste linije in zaključka.
je grdo vstajenje
s kavnim zadahom.
je počen ekran,
ki še vedno kaže zemljevid.
je nedokončan stavek,
ki noče pike.

in ja,
duhovi so.
seveda so.
stare verzije njega samega
še vedno ropotajo po rebrih,
sprašujejo, zakaj je bolelo,
sprašujejo, zakaj ni nihče videl,
sprašujejo, zakaj se je zdelo,
da veselje vedno pride
z nožem v sebi.

ne odgovori vedno.

včasih samo odpre okno.
pusti grdi svetlobi noter.
pusti mestu, da zveni kot dokaz.
pusti zraku, da se mu dotakne obraza
kot grob prijatelj, ki reče:
vstani.
nismo še končali z absurdnostjo.

ker nekje pod razbitinami,
pod statiko in sken-linijami,
pod kemičnim vremenom,
pod veliko pridigo samoprezira -
je utrip,
preveč trmast, da bi umrl lepo.

tam je človek,
ki zbija črne šale v prepad
in krade opeke iz zidu,
opeko za bedno opeko.
tam so usta,
ki se učijo novega jezika:
pomagaj mi.
zdrži.
poskusi še enkrat.
pojej nekaj.
odpiši.
vzemi zdravila.
pojdi ven.
poglej -
svet je še vedno grd, ja,
ampak ni prazen.

to šteje.

to prekleto šteje.

tako stoji mož žalosti,
zašit, zglitchan, utrujen, nelep,
z nevihto v prsih
in pljunkom v nasmehu,
in pravi praznini:

skoraj si me dobila.
ti dramatična pasja kurba.
skoraj si me dobila.

ampak skoraj
je zelo daleč
od zmage.

in jutro,
nesramno in vsakdanje,
se še kar dogaja.

in srce,
ta neumna divja žival,
še kar vleče svojo svetlobo
skozi ruševine.

on gre naprej.

sarkastičen.
potolčen.
briljanten v obližih.
še vedno tukaj.

predvsem
od vsega skupaj -

še vedno tukaj.

Hors