Kužen komar kri anemiku jemlje - 

izsrka moči,

mu nakopiči bolesti

ter praskajoče znamenje pusti. 

Sedaj komar prenasiten za vzlet,

pride v razcvet,

ta zasenči obdajajoč mračen svet.

Dlan v hipu pridrvi,

sunek vetra ga vzdrami,

ni izhoda iz te pasti...

Tresk! - na steni zdaj groteska slika visi.

Strup antagonist v tej pravljici,

imunost heroj v tej bitki,

spanec trši brez brenčanja sredi noči,

Anemija končno lahko zaspi.

Ostal je le srbež na duši - 

igla zabodla vse do srca,

napila se rdečega zlata,

ni antidota proti pohlepu komarja.

DarkAcio