Kužen komar kri anemiku jemlje - 

izsrka moči, mu nakopiči bolesti ter praskajoče znamenje pusti. 

Sedaj komar prenasiten za vzlet, pride v razcvet, ta zasenči obdajajoč mračen svet.

Dlan v hipu pridrvi, sunek vetra ga vzdrami, ni izhoda iz te pasti...

Tresk! - na steni zdaj groteska slika visi.

Strup antagonist v tej pravljici, imunost heroj v tej bitki,

spanec trši brez brenčanja sredi noči, Anemija končno lahko zaspi.

Ostal je le srbež na duši - 

igla zabodla vse do srca, napila se rdečega zlata,

ni antidota proti pohlepu komarja.

DarkAcio