Tema je utihnila,
v sobici spanja drgetam.

Pred menoj sled neznanca,
cvileča hoja
zaklepa duri
kot hišnik,
ki ima nočno izmeno.

V suknjiču bonboni,
za vsak primer,
če bi moral podkupiti temo.

V očesu
sončni mrk,
zavrta blaznost,
ki se pretvarja,
da igra vlogo brez scenarija.

Z golo roko jemlje
negibni cvet,
ki še ni pordel,
a bi po njegovem mnenju moral
zaradi estetike.

V zavetišču skovikam,
v posodo izlivam bol,
ki bi jo najraje prodala
kot “vintage melanholijo”
na bolšjaku spominov.

Sneg je pred mojimi vrati,
ne zmorem ga odmetati,

tišina,

ki ne ve,

ali bo lahko kdaj

spregovorila.

V kalni duši 
se izpovedujem le mesecu,
mojemu tihemu spremljevalcu,
kjer čas nima imena.

levcek