zbirajo se na vogalih
v zloščenih čevljih
in z običajnimi lakotami,

govorijo tiho
o napredovanjih, vremenu,
ceni mesa,
o pravilnem načinu,
kako se nasmehniti na pogrebu.

naučili so se
zbrusiti robove,
spiliti zobe,
skriti tresočo roko
v žep.

v kavarnah
srkajo svojo previdnost
iz belih skodelic,
in drug drugemu prikimavajo
kot drobni uradniki
osvojenega kraljestva.

občudujejo tisto,
kar preživi tako, da se skrči.
temu pravijo modrost.
temu pravijo ravnovesje.
temu pravijo biti realen
v težkem času.

in glasni,
režeči se mesarji poguma,
se med njimi
gibljejo lahkotno,
dobro nahranjeni s soglasjem,
dobro oblečeni v slogane,
sigurni vase kakor ključavnice.

povsod
so izobešena navodila:
malo poklekni,
smej se ob pravem času,
želi si samo tega, kar ti je ponujeno,
boj se tega, na kar pokažejo.

in mnogi to storijo.
mnogi to vedno storijo.

ker si je lažje
sposoditi usta
kakor obdržati svoja,
lažje se je pridružiti aplavzu
kot vprašati,
kdo je zgradil oder
in kam so izginili pogrešani.

pa vendar se tu in tam
nekdo odmakne
od svetlih izložb,
zasliši mehanizem
v glasbi,
vidi nasmeh, kako se razpara
kot slabo zašit šiv,

in stoji tam,
neodet odobravanju,
reven kakor resnica,
brezdomen kakor dvom,
brez česarkoli, kar bi prodal,
in brez česarkoli, kar bi blagoslovil.

tega
ne bodo imeli prav zelo radi.
ta
bo pogosto jedel sam.
a ta
lahko ohrani utrip,
ki so ga drugi zamenjali
za mehkejše stole
in zelo tihe sanje.

Hors