Dahnil je, da pride,

ko bo zacvetelo tevje;

vedela je, kje ga najde,

vedela za vse stezice njune.

Takoj stopila je na jaso,

ki vodila je do tevja,

ki prvo klije v pomladi.

In tako vsak dan -

se zgodaj je zbudila, veselila!

Hodila tja, na skrivno mesto

in občudovala listke,

ki niso bali se zmrzali

in res je kmalu vse cvetelo.

Za tevje pa pomlad prehitro mine.

Hitro venejo cvetovi,

zelenje tam okoli vse prerase.

Minil je torej čas cvetoči;

čas navdiha hitro mine!

Čas izvorni, čas pomladni ...

Zadrži v sebi upanje pomladno!

Nada