Vsak dan me obrišejo do prosojnosti.

Ne zato, da bi me videli,

ampak da bi videli skozme.

Sem meja, brez strani.

Sprejemam svetlobo.

Vračam slike.

Ničesar ne zadržim.

Tvoj izdih me za hip zarosi.

Takrat postanem skoraj mehko.

Ona stoji za mano v svoji večnosti.

Ti stojiš pred mano v svoji minljivosti.

Oba me potrebujeta, da bi obstajala drug drugemu.

Jaz ne izbiram. Ko trkaš, zavibriram.

Ko odseva ognjemet, zasvetlim.

Nikoli se ne razletim zaradi čustev.

Le zaradi sile.

Vem, kako blizu sta si.

Oddaljena za mojo debelino.

Če bi me ne bilo, se ne bi nikoli srečala.

Če bi me ne bilo, bi se dotaknila.

Zato ostajam.

Prosojno in neprehodno.

Med Vama!

Srečko Plahutnik