Zunaj na žici,
sedita dve ptici.
Nihče ju ne gleda,
razen - soseda.

Ona vse vidi,
in kaj še predvidi.
Ona še sliši,
če hodijo miši.

A zunaj na žici,
svobodni se ptici,
tam menita tajno;
ne meneč zanjo.

Na žici sedita
in nič ne skrbita,
čeravno soseda,
pozorno ju gleda.

O, kaj bi zdaj dala,
da misli bi brala!
Da vse bi posnela
in - kaj razumela.

A to je utvara
in samoprevara.
Visoko so žice
in one so ptice...

Zdaj ptici letita,
nič več ne sedita.
A tista soseda?
Druge že gleda!

Katarina Ambrož