Dvanajst let po »Osamljenosti«

Vsako jutro me postavijo
v isto svetlobo.

Ulica se preliva čez moje čevlje
kot reka,
ki nikoli ne steče vame.

Vidim te.

Prihajaš ob istem času.
Tvoj pozdrav je skoraj dotik,
ki se ustavi na hladni površini.

Ne morem ti vrniti nasmeha.
Moje ustnice so oblikovane
za večnost.

Ti pa si minljiv.

Ulica se lomi po steklu.
Ljudje hodijo vodoravno,
njihovi odsevi navpično.
Včasih nisem prepričana,
kdo stoji na kateri strani.

Znamke, ki jih nosim,
niso moja koža.
So imena, ki jih obesijo name,
da bi lažje prodali tišino.

Tvoj pogled me oživlja.
Za trenutek
imam občutek,
da imam srce,

Na silvestrski večer

so v mojih očeh goreli ognjemeti.
Ne zato, ker bi praznovala,
ampak ker sem odsevala svetlobo
drugih.

Trkal si.

Steklo je sprejelo dotik.

Jaz ne.

A za hip

sem si želela.

Srečko Plahutnik