Topotajo trske - razpaljene do vere,
v hramu miši glodajo koprene.
Bila je tiha – tiha, črna megla
vrisk in blisk v topla stegna
čaša se je zlivala v kamnite strope
okopana do čistega robnika tal.

Sedaj v mrzli božji klopi
ždijo in venijo te konjske oči
ne molijo, ne prosijo, ne jočejo,
le s kopiti še udarjajo in
preklinjajo zemeljske osi.

Silva Langenfus