V temi trdote
drsijo solze
po zariplo
posušeni samoti,
ki ždi nekje
za nedoumljivimi zidovi.
Praznina jih ljubkuje
z odsevom nekega smeha.
Poglabljanje v njegove globine
in prikrito ovijanje v valovanje
njegovega nastajanja.
Vihar nemirnega plesa,
smeha in samote
na podu srčnega utripa.
S temnim mahom
svojega oblačila
zvezde služno
prekrivajo bolečino.
bravo Nusa zakon si :) !
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nuša Ilovar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!