Ostrina rezila groma
raztrga notranje uho.
Divje drveče luči,
prepletene z roko v roki
plešejo v soju teme,
ki hinavsko oblizne
srž nekega dna.
Brezkrajno sama,
sama nekje v svojem
brezčasnem breznu.
Ne njega ne nje
ne dosegajo njeni
valovi turbulence.
Neustavljiv tok
pljuskne mimo nje
svoj trohneči zadah.
Lovljenje njegovega zadka
s konico mezinca.
Premetavanje vreščeče poti,
ki trga prepoteno sapo
v globinah izžetih prsi
in bičanje stotih besed
nenehnih tujih zahtev
dajati iz trenutne praznine.

Nuša Ilovar