Sam.
Privezan k drevesu.
Dva stojita skupaj –
en diha,
drugi iz lesa, molči.
Mraz počasi leze
v dlako,
v tace,
v čakanje.
Ne razume.
Čakal je
vedno.
Pred vrati.
Ob cesti.
Tokrat
je vrv ostala.
On pa ne.
Gledal je za njim
dokler koraki niso potihnili.
Potem je ostalo samo drevo.
Vrv.
In čas.
Včasih sta tekla skupaj.
Brez vrvi.
Brez mraza.
Sedaj je tukaj.
Sam.
Privezan.
Lajal bi,
če bi glas še našel pot iz prsi.
Jokal bi,
če bi to kaj spremenilo.
Če bi ga zdaj zagledal
med drevesi,
bi še vedno zamahnil z repom.
In še vedno bi ga imel rad.
Zakaj
me nisi ti imel
več rad?
V tej tihi predanosti je lekcija o resničnem prijateljstvu in o moči čustev, ki ne potrebujejo besed. Opomin, da iskrenost in zvestoba presegata čas, prostor in človeške napake.
Lp,Dinzli
o smrti. tako bitje pač ne razume. je človek, kaj na boljšem? ali to pomeni, da lahko potem v vsakem primeru pustim psa crkniti.
lp
vrv je dovolj dolga, da se zaobide križ in vsaka vera.
vse dobro
sicer pa sam vidim, kako se ti bratje in nekatere sestre delajo neumne že od zgodnjega jutra ..., "jaz samo pospravlam", ti kar verjemi v ljubezen.
mogoče zarad jagodnega sladoleda, ki sem ga trpal v torbo, mogoče zaradi bajrama?
sick to the bone. bolj, ko smrt me boli to, da nas ni zunaj predsodkov.
spet sem malo zašel.
lp
Predlog: Odstrani zadnje tri verze, odveč so, ker je pesem lepo zaključena s povednim:
" In še vedno bi ga imel rad ".
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Jevšenak
- 12. 03. 2026 ob 06:41
- Prebrano 214 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 64.96