srečanja
1
srečal sem nekoga,
ki ni več verjel
niti lastnemu glasu.
rekel je:
človek ne razpade naenkrat.
najprej začne govoriti
stvari, ki jih ne čuti.
2
srečal sem nekoga
na koncu noči.
rekel je:
najbolj zlomljeni
so videti
najbolj mirni.
to je rekel
kot nekdo,
ki se je že nehal
reševati.
3
srečal sem nekoga,
ki je imel obraz
kot prazna soba.
rekel je:
nekateri ljudje
vstopijo vate
samo zato,
da pustijo vrata odprta.
4
srečal sem nekoga,
ki je gledal v tla,
kot da so tla ritual.
rekel je:
ponos je pogosto
samo lepše ime
za rano.
in mene je bilo sram,
ker sem takoj vedel,
da ima prav.
5
srečal sem nekoga,
ki se je smejal
preveč tiho.
rekel je:
ko enkrat vidiš,
koliko je v ljudeh praznega,
te mine,
da bi jih pogrešal.
6
srečal sem nekoga,
ki je bil utrujen
na način,
ki ga spanec ne pozna.
rekel je:
eni pijejo,
eni molijo,
eni ljubijo.
vsi pa samo iščejo
nek tih način,
da rečejo: ja, prosim.
7
srečal sem nekoga,
ki je imel namesto
spomina
veter
in vse,
čisto vse,
česar ni mogel dobiti,
je čuval
kot skrivnost,
na koncu pa je pozabil
tudi to.
Všeč so mi ta srečanja, če uporabljaš vejico, bi bilo na mestu, da vsakič rečeš:
srečal sem nekoga,
ki ...
Pa tule:
čisto vse,
česar ni moral mogel dobiti,
je čuval
Lp, Ana
kaj je temu na levi smešno.
pomislil sem hall of fame, pa vidim maš na izpopolnjenem profilu.
če boš kdaj bral zaratustro, če že nisi, je scena, kjer hudiček kar preskoči človeka, akrobata na žici in se mu reži v ksiht. far from anything human, al kako si napisal. on je res verjel, da je treba človeka preseči, ne morda vrniti k sebi. v poglavju najgrši človek, najdeš morilca boga. poslednji človek. zavedal se je tudi te grdote, ko se je prozival za antikrista, dioniza, zaratustro itn. tripal je pa na wagnerjevo ženo.
vsa ljubezen, pa kot da je v tem centu. ker ne znam, gema špricer, ko se srečava ... če
pa takratno lepotico, glumico, k se je pol evrope zatrapal, ne vem kako že...
reveža je na koncu res ubilo ali zlomilo sočutje, ki ga je preziral, oz okrutnost tistega kmeta, ki je bil po očeh konja, ki ni mogel več vleči. vrgel se je na konja, da bi ga zaščitil. pa o tem sem ti že pisal. enostavno, da vera v zagrobnost najbolj diskreditira življenje. kmeta pa je mogoče samo bilo sram pred drugimi, da ima konja slabiča.
oprosti še za ta dodatek.
verjel je, da bi se v večnosti, nujno moralo pričet vse ponavljati, večno vračanje enakega in da je le nadčlovek, umetnik, ta, ki to misel lahko prenese. wagner je bil tedanji bog.
dolfe je pa ves šljam in birokrate takratne nemčije povzdignil v nekakšne blond atletske bogove itn.
ko jih je na olimpijskih poparil oni črni atlet, vseeno niso prenehali.
olimpijskega boga, ki so ga v ameriki tako tudi pričakali, silno obdarjenega od švedskega kralja in drugih, so ameriške pizde tako strokovno oropale, da je umrl beden in sam.
morda je še kaj nevidnega, zveni pa vse kot lov na metulje.
lp
Sem ... čestitke k pesmi / ciklu,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
