v krošnji drevesa
ležal sem na terasi pod trto
ko se je pričelo ptičje vreščanje
kosovka je imela gnezdo v trti
in štiri mladiče v njem
sonce je vstajalo silno
in zgodaj
jaz zmačkan in zgodaj
bila je vztrajna
prebudila me je
šel sem k gnezdu in potipal
notri je bil samo eden
razgrnil sem liste trte
in jo zagledal
njen poln trebuh
njeno lakoto po zadnjem mladiču
razklal sem ji glavo
v njenem črnem neprodirnem očesu
je odsevalo nebo
vrgel sem jo mačkam
zadnje jutro na dan odhoda
ko sem praznil vikendaško greznico
je kosovka skakala okoli mene
s črvom v kljunu
on je obupal
pobegnil
grozdje je bilo sladko
mačke so se namnožile
sterilizirali so jih
kačon ni prišel blizu
agava na vrtu
mravlje v očeh
nisem se spraševal
ali sem imel pravico
vmešati se
prepozno za vse
mladiču sem spletel novo gnezdo
imenoval sem ga vonko
potem sem odšel
.jpg "Nada")
V naravi so grozote vsak dan; človek pa drugače gleda na vse skupaj, kajne.
lepota, grozovitega komaj še znosni začetek ..., prične rilke devinske elegije.
sočutje, otrok v človeku, pa se hitro lahko znajde v nekem ledu.
četudi smo le del boja za obstanek, verjamem v neko lepoto, ki prihaja od znotraj.
ko se je vse to dogajalo, je na drugi strani ceste, neveden, na ograji sedel deček in pozdravil vsakega mimoidočega, dober dan, dober dan ..., v nekaj urah je bilo teh pozdravov tisoč. samo vztrajen je bil.
lp
Komentiranje je zaprto!