Skladišče ni lepa beseda

za začetek pesmi.

Vse je u-sklad-išče-no

tudi v moji glavi (ki, pazi, ni tvoja glava)

Zato tole ni poezija. Je pojezija.

Razbij to besedo in dobiš JA po jezi

na obstoj besed, ki ne zmorejo vsega 

najnatančneje ubesediti.

Beseda ni konj.

Beseda je magarac, ki riga in se ti 

z velikimi zobmi, rdečim grlom in še

večjimi ušesi reži v ksiht.

I-aaaa, I- aaaa ne moreš ubesedit

najfinejših občutkov.

Vsi spomini, občutki, energijski valovi,

vzorci se približuje bilijoninski

mreži nevronov v prepletu. Pulzirajo, trepetajo,

se razraščajo, da lobanja postane premajhna 

posoda za tako duhovito, barvito druščino.

Hotela sem pisati o tvoji prelepi, mehceni

zaporniški pižami, kako moja dlan boža

sivo bele proge, kako ljubko v polsnu zavzdihneš.

Čakaj, ni čisto točno, nov izraz rabim, ker si moški, ne zavzdihneš ljubko - temveč - kljubko.

Mogoče ... Krmežljav in zasanjan, brez ene same misli v jutru, z vekami, ki počivajo kot kolibri

v cvetu orhideje ... kaj sem že hotela?

Kamena Strela