Sem preprost popotnik.
Na poti srečujem misel.

Filozofija
se včasih ustavi ob meni
kot senca ob cesti.

Nisem zarotnik.
Le človek,
ki v besedah pusti sled
in jo kdo prebere kot poezijo.

V sebi nosim sanjača.
Tihega.

Gradim palače
iz skoraj ničesar,
in ko jih pogledam od daleč,
vidim:
to so le iluzije.

Moje poti
niso črno-beli kvadratki.

Svet je mehkejši od pravil.
Oblike se same razvežejo
v preprostost.

Ko se te dotaknem,
je v tem nekaj sladkega,
kot da se želje
nežno prepletajo
brez besed.

Ne iščem navdiha v mitih.
Bogovi so ostali v knjigah.

Ikar
ne leti nad mojim drevesom.

Jaz živim drugje.


V svoji majhni utopiji,
kjer spoznanje
počasi steče po telesu
kot solza,
ki končno razume svoj izvor.

Tomaž Jevšenak