(PRE)ŽIVETI
Ko stopaš po stezah življenja, in mota
po mislih se tista poznana samota,
poznane planjave (pre)polne nemira,
pogled pa se zopet k obzorju ozira ...
A vprašaš se kdaj, če samota je večna?
Je želja dvojine minljiva? Sebična?
In ali je res tako dobro poznana?
Ko stopaš po stezah ... Na njih si res sama?
A vprašaš se kdaj, če si tam iz navade?
Te vodi srce? Duša (pre)polna nade?
So res tvoje sanje, kar v mislih odzvanja?
Prepletaš hotenja in pričakovanja.
Ko stopaš po stezah, pokončno - v boje,
so slike bodočnosti prav zares tvoje?
Morda je življenje le igra vesolja.
Morda je usoda, al' spletka okolja.
A vprašaš se kdaj, če so cilji res tvoji?
Res tvoja izbira življenjski zavoji?
Je lastna pomembnost le fatamorgana,
ki nam že ob rojstvu je v zibelko dana?
Ker nič ni tako, kot morda se dozdeva.
Prav nič res dokončno. Je vse le domneva.
Življenje pa teče. Rutinsko? Spontano?
Edina gotovost je - teče v neznano.
Globoko razmišljanje.
Dovolj globoko.
Je lastna pomembnost le fatamorgana,
ki nam že ob rojstvu je v zibelko dana?
Ni kaj dodati.
razen lep nedeljski , sončni pozdrav RA.j.
Hvala obema. Zadnji teden res brodim po globoki vodi. :)
Fino, Kaja !
Tekoče in lepo.
LpLidija
Krasna pesem.
Čestitke za vsebino in rime
... in zasluženo podčrtanje.
Lp, Marija
Komentiranje je zaprto!
