Ne spomnim
se točno, kako
je knjiga priromala
do mene

in z leti se zavedam,
da je spomin
karseda varljiv -
prikraja in izpostavlja
slike, da ustrezajo
zgodbi, ki jo v
sebi ponavljamo in
jo vrtimo.

Po enem izmed
možnih scenarijev,
tako nekako kot
v Tykverjevem prvencu
Teci Lola, teci 

je bil lep sončen dan,

morda spomladi,

morda poleti,
ko sva s fotrom
pred Konzorcijem
srečala Tomaža.

To kratko srečanje
je botrovalo temu,
da sva zavila v
Mladinsko, kjer
mi je oče kupil
Indijanske zgodbe

in ta knjiga
mi je na neki ravni
spremenila svet.

Oče Medved, mati
Antilopa, sin Lisjaček
in stari oče Kojot
se v njej odpravijo
na dolgo pot proti
zahodni obali,

k sorodnikom,

tisto kar se v
zgodbi razpre pa
je svet šamanov

in njih čarovnij,

verovanj in zdravljenja,

pogovori z naravo

in živali,

ki so kot ljudje

nekakšna iniciacijska
pot v mitskem času

v kateri
zunanja pokrajina
obenem obstaja
kot svet

indijanske duše in
njenih
preizkušenj

in morda ravno
zato nekje v sebi
še vedno nosim
občutek, da prava
knjiga v sebi nosi
magijo, mit in
iniciacijo, ki te
lahko prestavi v
drugo stanje zavesti

in lahko zgodbe,
ki te sanjajo
prav zares spremenijo
naš notranji svet.

***

Indijanske zgodbe -

Jaime De Angulo,

MK, 1978

En Ris