še ena noč v soju nališpanih luči
daleč stran v modri hiši brez sledi
brž sedaj, takoj, za vedno, tukaj
krik predere bledo steno
šum vode, ki v steklenički brbota
in maska, krčevit oprijem
ki išče atom srca
kaj naj dam, stiskam male prste
besna, brez moči
zraka, zraka mi daj, prekleto
in zabriše vame vilico in nož
čez trpečo perjanico se usloči mož
in zebe, zapre oči
postelja ledeno hladna krsta
ko se zlata vročica sprehaja, prihaja
s koso v roki, vsa mogočna polzi
in noč je testena, pordečele sence trpolijo po solzah
odprto okno treskne, trga pleča
ko se njegovo kraljestvo vrača med zlomljene oči
njegov goli pogled veje skozi španski bezeg
in vse kar še ostaja, se ohrani v vetru
ne boj se umreti, mu pravim
in s prsti dotaknem se vek
ne boj se umreti, šepečem
zapiram sotočje njegovih rek
so blizu ozvezdja in v dlan že sneži tople poletne dni

sheeba