Oda Metulju
V amforah snuješ
sluz svojih besed
(prikupna antropomorfna prikazen),
in s svojim tankim črvom
vrtaš v vroča naročja
prepevajočih rož.
Si kot majhen mrož,
ko vztrajno gnezdiš
v jajčecih medmrežja.
Ti, razdvojenec,
razpet med belimi cvetovi
in digitalno plitkostjo
svojih nemirnih rokavov.
In brstiš.
Po stegnih navzgor
do nemirnega metulja,
in čez pas po hrbtenjači
do skrivnostne kamrice
v preveliki lobanji
kjer pojoče škripa
tvoja veseljaška minljivost.
Ostani!
Čarovnice ti bodo pele
in velik mrzel slinar
se bo iz mojih okornih korit
preselil v tvoje sinapse,
ne da bi trenil.
Ko bo čas, bomo trije postali štirje
in slabokrvna izpraznjena luna
bo zbežala pred svojo senco tja,
kjer je ne bomo več našli.
sluz svojih besed
(prikupna antropomorfna prikazen),
in s svojim tankim črvom
vrtaš v vroča naročja
prepevajočih rož.
Si kot majhen mrož,
ko vztrajno gnezdiš
v jajčecih medmrežja.
Ti, razdvojenec,
razpet med belimi cvetovi
in digitalno plitkostjo
svojih nemirnih rokavov.
In brstiš.
Po stegnih navzgor
do nemirnega metulja,
in čez pas po hrbtenjači
do skrivnostne kamrice
v preveliki lobanji
kjer pojoče škripa
tvoja veseljaška minljivost.
Ostani!
Čarovnice ti bodo pele
in velik mrzel slinar
se bo iz mojih okornih korit
preselil v tvoje sinapse,
ne da bi trenil.
Ko bo čas, bomo trije postali štirje
in slabokrvna izpraznjena luna
bo zbežala pred svojo senco tja,
kjer je ne bomo več našli.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 02. 12. 2009 ob 15:15
- Prebrano 1049 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 279
- Število ocen: 8
