Plazeč se udriham z mačeto misli
po meglenih okovih vznožja neba,

ukleta je ladja razobesila visli
s kobilico trčila v gnevnost sveta.

Breztežno po travniku zasutem postavam
da vrvežu sivih atomov ubežim,

mastodont pa se kaže v zabrisanih lisah,
meglena odeja ovija me v dim.

V gosti kopreni čakam na vdih,
prej ko bela mi stavba vzame prostost,

prej ko vrata odpre mi zvesti menih,
čez mano nebeško razpne beli most.

yoyoba