UVOD Pozdravljena, mi draga gorska vila, Ki rišeš mi na srce svetli smeh! Ti mene si iz tem osvobodila, Ko bil ujet sem notri izpod tleh. Daj roko mi in zraven mene pridi, Poglej tu dol na moje kraje vse, Ko skupaj na visoki Al-Kahídi Pozdravljajo naj' ptice roparske. Glej, tukaj ni gorá v nebo štrlečih, Ki dušo ti očistijo, telo, Ni vintgarjev okoli rek svetlečih, V katerih s' rak igra s postrvijo. Tu hoste so, v katerih so zverine, Enako v les kot v kamen, steklo, zid, Pred jutrom tu že zdavnaj nočka mine In ne začne je sonca že zaid. Tu v zraku so že močne tak' promile, Da frulica nikol' ne kaže prav; Še bolj korak si mor'jo skrivat' vile, Da ni odkrit po njih nasad od trav. Tu šmarnica od vinske trte raste, Po njej si nor, tak' prav'jo, ne pijan, To se drži po spanju v drugi čas te, Le z drugim klin je prvi lahk' ven dan. A vendar tu se zgodba je zgodila O Glinji ji, o jamski deklici, Ki se je tu, kjer sma, osvobodila, Da treba sem se več ji vračat ni. Če, draga mi, si tako moč imela, Da jaz po teb' sem bil osvobojen, Ko ona je oblast nad zgodbo vzela, Po tebi naj mi glas bo narejen, Da pesem ti povem o njeni poti, O znanih mi, ki jih je srečala, Ko toku šla je plavati nasproti, Kar čudežnih stvari je videla. Naj veter glas po etru, zraku nosi, Odkrije naj od znanja se zaklad, Sestavijo se naj ga dela kosi, Kot zima naj preide u pomlad, Poslušaj zdaj, te misel moja prosi, Da glas bo šel do tvojih misli vrat: PRVI SPEV: POTOVANJE PRVO POGLAVJE Lesično se je v jutru prebudilo, Pretrgal noč je Zorin oster meč, Dolino vso je z žarki napolnílo, Od dneva prej ostalo nič ni več. A vendar še ji v glavi ni minilo, Ko prebudi na tleh tam Glinja se, Kjer včeraj se veselo je godilo; Kot sonce v dan počas' oči odpre. Gostilna ta po kamna rož' imena, Ki zdaj po tem ga kraju nosi, ko Ji bistva moč od Žamerčanov vzéna Bila je res, kot njeno bistvo bo. Leži na tleh med vso umazanijo, Ki lepi na obleko se, telo. V oči se ji tak solze naselijo Od žalosti nad žensko nemočjo. Bila je spet sobota od poletja, Ko dan je prej v notránjost sem prišlá, Da mestni zrak, od njega si zavetja Bi našla tu, v srcú Kozjanskega. A našla ni utehe v temu času, Saj njega tam je včeraj videla, Kateremu po njen'ga strupa lasu Je srca bit na pol presekala. Pomagal ni ji zelja štift čaščeni, Pomagala ji glasba ni in ples, Ostali so ji čuti nesproščeni, Ujeta b'la je v njega zor očes. A kar ne da ji glasba, ples, kadila, Vsa žalost lahk' se v p'jači utopi. Ne spomni več se, kaj se je godilo, A bolje je, da ji spomin molči. Kar čas nazaj jo k njemu je vodílo, Njegov denar in avto, slava vsa, Kot sneg spomlad' se hitro je stopilo, Ko strast se je neznanju umáknila. Je drugega tam v ob Savinje kraju Spoznala, ki domače ni krvi, A tudi ta jo dal ni bližje raju, Ki ženski da ji smisel od skrbi. Nazaj je pot si znano poiskala, Kot bumerang, ki v roke vrne se; Pri njem lahkó noči bi mirne spala, A vleklo jo nazaj med hoste je. Tu našla vir je svoje energije, Spoznala je narav skrivnosti vse, A možnost ta, ki duše moč ubije, Prekrila je odsev njen'gá srcá. Vse mučno ji po glavi se dogaja, Jo v senci tu v gostilni um mori, Medtem pa se od sonca moč predaja, Kozjanska da narava ga časti. Poda se tja pod most ob tej gostilni, Kjer teče njej tam draga Bistrica, Ji znan je vir, ob tok pozabe silni, Narava nje ji v družbi je ušla. Tam v reki si z rok nečistočo umíje, A z duše si ne more jo tako; Tako lepo prekrasno sonce sije, Po mostom pa s' je senca vzela njo. Je Bistrica ji kakor sestra rodna, Sta v isti dom v odraščanju bilê, Odraščanja ji sila neugodna Narave moč po času krutem žre. Kot da se je ta sestrica sramuje, Tak misel dat' ji noče vir miru. Le hoče še, da zopet odpotuje, Ji vest ne da, da dolg' bila bi tu. Odpravi se do glavnega križišča, Da avto kak na pot jo bi pobral, Na sever jo popêljal do težišča Med mračnih host', s Kozjanskega dobrav. DRUGO POGLAVJE Koraki jo na sever tja peljájo, Na desni si zagleda ob potí, Kjer tisti čas, Kozjanci ko imajo Kraj plesa v čas princesi vál'žanski. Kot njega šank, želi si tam enako, Da b'la od tu povlečena bi ven; Zapiha piš med njenih lasov dlako, Na cesti je v vrtinec zavrtên. To je Pozvízd, bog vetra ji poznani, A čuti, da z njo noče govorit, Usmiljenja mu v volji prepoznani So deli ga, za njo to mora bit'. Pokloni mu v pozdrav, čaščenje glavo, Da njena pot hitrej' naprej bi šla; Vrtinec se razblini med naravo, Ta želja ji še bo izpolnjena. Naenkrat se terenc temán pojavi, Naprej le mal' pred njo ustavi se, Naj pride not, z levico jo pozdravi, Obirala ni dolgo Glinja se. Pozdravi jo voznik, vprašanje pravi: ''Ti deklica prelepa, strah te ni, Da kakšen škif na tebe se ne spravi, Četudi jih veliko tukaj ni?'' Vprašanja moč se ona ne zaveda, Nikalno na vprašanje 'dgovori. Z besedo in z očmi v vprašaj pogleda Ga in naprej ga pravit' vzpodbudi. Pove ji, da opravkov že kopíco Je z njimi 'mel, kako so ga lovil' Po celem tam Gradišču nad Gorico, A bil ni on tak, da bi ga dobil'. Ko z marico do njega se peljájo, Goreči je nad avto njih spustil, So vedeli, da tu opravek 'majo Z njim, ki ga strah ne bo ugonobíl. Enako so po Glinci ga iskali, Pa v grmu on je bil s sekiro skrit, Ga najde en, če bojo se predali, Ga vpraša, on pa mu j' odgovoril: ''Enako kot imam tak' jaz do tebe, Enako, znaj, imaš do mene ti!'' Bil policaj je čisto ven iz sebe, Kot videl da bil tam Meduzo bi. So enkrat ga, pove ji, spet lovili, Preplaval je Voglajno, da zbeži, K Lesjaku gre, kjer so krajani pili Kot brez skrbi, a j'h manj od njega ni. Se v klet poda, a škifi mu sledijo, Prav noter v klet, kjer on za vrati se Je skril, dal čas, da vsi not prihitijo, Nato pa jih zaklenil noter je. Nato za šank se sprav', kjer j' družba plaha, Pijačo si pogumno naroči, Pove tam vsem, da ni potrebe straha, Pod ključem vsi so škifi varno b'li. Naprej ko po ovinkih tam brzíta, Ne more mu besedam skor' verjet, Krivice mim', kjer prevorska se svita Tam cerkev, kjer pod njo je on odet Od zemlje, vsaj kosti še te njegove, Ki kakor on se tlačit ni pustil, Ki vere brez je veselil Bogove, A kruti čas ga končno je ubil. Na koncu je razbojnika gomila, Tja gresta, kjer mu svečo on prižge, Da slave luč mu večno bi svetíla; V nje mislih to počas' ugreza se. Pove o njem ji zgodb dost' razburljivih, Potem naprej se že odpravita Po prevorskih in Žegra cestah krivih, Ršoških še, do konc' Kozjanskega. Tam v Stopi pa na levo gor zavije, Postala všeč je Glinji vožnja ta, Med hostami se Voduc tja prebije Terenc njegov, do Svet'ga Janeza. Pod njim pa tam grobišče spet je eno, Parkira tam in jo povabi tja, Kjer žaro tam ima v grob položêno Voglajnski Zec, njegova ródbina. O njemu tud' so slavne zgodbe znane, Ki sam se jih še spomni starih dni, A kaj ko več po teb' nič ne ostane, Če ogenj ti spomina ne gori. Od njêgovih je mama še ostala, Za njo pa mož z Rakitovca skrbi, Katerega imena krinka znala Se je kot ga, ki v Prevorju leži. So šest mu let pred novim tisočletjem Orožja dost' bili zaplenili, A znano je v globinah ljudsk'ga petja, Da en še sod v gozdovih čaka dni, Ko Guzaja bo spet ideja vstala, Ko cel bo vod od mrtvih obudil, Ki se jih kdaj je škifov srenja bala Od krajev teh, ki mrak jih je prekril. Junakov zdaj so zgodbe ji poznane, A vpraša ga, kako se lahk' drži Jih sveta moč, ki čas ne da jim rane, Da zmanjka ne presvete jim krvi. Prižge si čik, ponudi en'ga njej še, Pogleda tja na luno na nebo, Je večje ni, kot v Slivnici, svetlejše, Besede mu kot dim iz ust gredó: ''Tak' raste nam po mračni pa veseli Meso dušój vojaški štajerski, Brez pulferja, ostrine bojo vzeli Nam ga, a njej podana meja ni. Sta švic in kri tla sveta napojila, Da grozd in vrh sta močna gor izšla, Je črna sluz vročino nam prekrila, A dal' smo j' mi 'z globin od nas srcá. Pred svitom že smo ogenj svet' prižgali, Ob njem klicál ime smo Dajbogá; Ko vrnjeni pozdravi obsijali So nas, smo šli na bojno polje tja.'' Odpeljeta se Magdalene mimo, Mim' Turnega, Voglajne v Glinco tja, Spoznala kjer poletja vso bo zimo, Brez vzroka ni se semkaj vrnilà. TRETJE POGLAVJE Poletje žge asfalta tla Gorice, V gostilni pa na noč ne čakajo, Pred njim pa veter lase lepotice Polaga gor na njen obraz, oko. Pogleda tja, kjer klime naše ptica Si gnezdo čist', nad mladimi bedi; Poletja čas je lep, od temne zime Le ptice tok življenja znak drži. Kjer bloka sta, tja ji pogled uide, Zasvetijo se njene tak' oči, Ko vidi, da en fant po cesti pride, Kot ptici ni za svet mu mar skrbi. Enako si je Glinja v um želela, A ni ji tok stvari prijazen bil, Da njej še bi se žalost vsa uzela, Mogoče ji način bo on odkril. Pozdravi ga in radovedno vpraša: ''Povej mi, no, kaj src' razbremeni! Kaj to ima pokrajina ta naša, Da tvoje so krvave tak' oči?'' Tam Ludwigsplatz stoji na drugi strani Te ceste, tja slediti mu veli Ji, ona v čas, ki pot ji to ne brani, Not v razvalin stavbišče mu sledi. Prostori ti, nadstropje nad gostilno, Enako kot Aureje stvar duši Prekletstvo to Gorice tretje silno, Da volji up pojave jasen ni. Tja stopata, da rahlo le se sliši, Da tu straší, ljudje verjamejo, Tako je prav, duhovi ali miši, Le človek ne, lahko tu notri so. Tam on je vzel iz žepa sveto travo, Ki jo prines' je daleč z Lenarta, Jo v štift je zvil, pohvalil je naravo, Prižgal jo je, potegnil dima dva. Ga Glinji da, ta isto je storila, Se lep ji trup v trenutku tam sprosti, Kjer sredi sta se pred Gorice skrila, Da tam od nje oddih dobita si. Pa Glinje ga tam radovednost vpraša: ''Ti vse poznaš, kaj tu se govori, Po krajih teh kako se glas prenaša, Povej, kaj me še čaka v teku dni.'' Ji v transu tak od svete te rastine Pove: ''Tja k njem se v Celje zdaj podaš, V objem ga rok, ne nežnost, bolečine Spoznala boš, ko zgodbo mu podaš; Predzadni most ko tok ima Savinje, Tam vojsko on bo, vedi, svojo zbral, Enako tud' bo breg Voglajne sinje Tja svojo še v enakem času dal. Usodo si samà si tak' izbrala, Ne boj se it, kos zadnji še časti Ohran', da ti usoda bo postala Pogumna, brez umazanih stvari.'' V trenutku mu povedano s spomina Izbriše čas, ko nova misel mu Pojavi se, telesna bolj milina, Odpornost se umakne hitro snu. Ko ogenj več ne more sveti tleti, Ji on pove, da druga tli naj zdaj, Sproščeno si telo ji hoče vzeti, Upora vir premagan bo ji naj. Po dežju gob, kot govoric Gorice, Med njimi lahk' o njej zagleda se, Iz Celja zdaj ji lažne srca klice Podaja en, ki s tuje zemlje je. A sreče ni, ki žalost srka vase, Spoznala še, saj kakor ptica tam Na drogu, zdaj sem v med-drevesne jase Bi vrnila se ne, v mladosti hram. A če tako, ji lažna naj morala Oviranja za predlog ga ne da, Ovire ni, da tu mu ne bi dala, Ji govori, ko ona gleda ga. Kot roža je, ki pravkar je vzcvetela, A steblo še doseglo ni višin, Odgovorov ni na besed imela, Dotikov ga hotela ni prekín. Odstranjene so hlače in obleka, Odstranjen je nad prsmi modrc bel; Neznanje strast največja je človeka, Ki v času je in krajih teh živel. Ji trave moč nazaj je slast držala, Da ne bi ga za kri razdražena Ugriznila, na kose ga razklala, Pojedla jih, mesa navajena. Ko strast se je z nevednostjo spojila In ko je moč nastala vsa pošla, Sta cigaret še vsak svoj pokadila, Da z dimom zrak bi tam očistila. Čez okno tam dalj' avtobus zagleda, Kako brzí mim' transformatorja, Da v Celje gre, tak v hipu se zaveda, Dol odhiti, brez straha prejšnjega. ČETRTO POGLAVJE Spustil se mrak med slivniške je hoste, Po cestah vseh zavladal mir je trd, Redkóst svetlob so vzele teme goste, Kar rojstvo têm je, to svetlob je smrt. Usojeno ni mirnem kraju spati: Le kaj tako hitró po cest' drvi? Je moral kdo pred škifi že bežati? Se k ljubici nekomu že mudi? Ni videti grozečih luč' vrtenja, Ki avtu bi sledile kmalu b'le; Ni čútiti ljubezni v zrak žarenja, Ko moška kri od delov duše vre. Vre um krvi mesén'ga poželenja, Ko sto voznik čez Glinco se peljá; Prevaža not več steklenic gorênja Je vode tja do grada Žusemsk'ga. In zraven še peljá se Glinja zala, So mirne ji, kljub vožnji tej, oči, Kar prejšnjo noč tam v Celju je prestala Je huje kot, če avto tak' hiti. Napako kot da zopet ponovila Je, ko se j' spet med hoste vrnilà; Se v drugo smer bo tokrat povrníla, K' veselja manj, a mraka več ima. Ob gradu tam je kamnoloma rana, Na prvo se polico 'dpeljeta, Brežína to zavzetju nepoznana Je, božajo j' sinovi Stribogá. Odpreta jih zdravila steklenice, Natočita v kozarce oster lek, Tak' v varnosti te prve tam police Začne donet' kovinske glasbe jek. Že fájhen mal' voznik pa tam zagleda Na razvalin' sledove gibanja, Poniža glas, da lažje vsak zaveda Se čut mu, kljub omami od srcá. Med brezami ga žusemskega grada Zagleda tam postave štir' al' tri. Enako nje se, Glinje, vid s tem sklada, A čuje še, kaj tam se govori. Ušesom pa ne more si verjeti, Saj sliši znan, ki bit' ne b' mog' tam glas; Saj bi v Ljubljan', ne v njemu zemlji sveti Bit' mog ršoš, ko sred' je tedna čas. Tam kelnar je in pek še črnolasi Ter eden še, enako, Žamerčan. Postajajo jasnêjši njih ji glasi Čez ptic in žab orkester v temi zbran. Bedede so od viteza podane, Ki polja so velika njêgova, So zmage ga po štajerskem poznane Med rekama v dežel' največjima: ''Ta ženščina probleme le prinaša, Odstrani jo iz naših krajev vstran! Kaj vredna bo ti druga vojska naša, Če 'rádi nje bo naš postrôj razklan?'' Da misli njo, hit' Glinja se zaveda, Kot dni nazaj, se vrne ji spomin, Pojavi se ji v umu, srcu beda, Da j' alkohol vir in lek bolečin. Ršošev glas, po zemlji tres ga čuje Tam Glinja lahk', o njej da govori, Začne ji bit tam srce njeno huje, A teh besed o njej ne preglasi: ''Ne sodi hit' še njene uporabe, Usodo naj izpolni svojo si, Usodo to, na koncu kavlja vabe, Kateri pa ste, razumljivo, vi! Zamenjala j' kulaka za čefurja, Tak' piše naj, tako se naj godi; Po vas pa naj se, kakor v Ptuju, burja, Preteklih dni, nam zmaga izvrši.'' Besede te ne more razumeti, Pogled zmedèn vozniku tja poda; Še en kozar'c pijače hoče 'meti, Vprašanje naj se kot odgovor zna. Minil je čas, ko zvezde so sijale, Tako bilo je jasno tam nebo, Zaloge pa so nične kmal' postale, A míra še vozniku ni bilo. Predlaga, da se v Loko dol podata, Po bližnjici, po host' Korénov'ga, Kot muha, da se njim ne pripeljáta Jim škifom še, kot v mrežo pajeká. V Korénovo tam cesto zapustita, Sproščêno bolj se peljeta naprej, Po cesti in po travniku letita, Po zraku tak' ko 'spod drevesnih vej. V obupu mu previdnosti svetuje, A kontra on reakcijo ima, V križišču tam, kjer v dvoje pot potuje, V nobeno smer se avto ne poda. Je bukev le za las ju obraníla, Da nista dlje v prepad letela še; Hitrost brez mej je prenevarna sila In vožnja se za nju končala je. Začudena in trda vsa od straha Je Glinja tak', a on v mrliški smeh Tam plane in okol' še z rókam' maha, Da njo je še postalo strah v kosteh. Z vso znano si naravno energijo Uspe ji tak' skoz' okno splaziti, Po lastni volj' ji noge tak' bežijo, Noben jih vid ne utégne vóditi. Beži, beži po žusemskih gozdovih Naprej, naprej, doklèr ji pot ne ustáv' Merjasec in iz njega ust rogovi, Ter ga pogled rdeč, ognjen, krvav. Brez misli spet tak' hitro se obrne, Do prvega drevesa v pot hiti, V ga lubje not, kot roža v prste trne, Od nje vsak noht globoko zasadi. Umakne se zverina, s tal ki dviga, Pa Glinja se z drevesa dol spusti, Odpravi se, strahú čutíti ni ga, Med drevjem, k' luč nebes še razredčí. PETO POGLAVJE Preléstno je poletno jutro vstalo, Podalo sij na jezera gladin, Valove njih je vetrovo pozvalo Hitenje, da končan je čas mirín. Kot sonca mir in vetrovo divjanje Različna sta, a skupaj dasta čar, Enak' je um od lepe Glinje stanje Na dušo j' kot kladivo dal udar. Na Špico gre, kjer stare še stojijo Skakalnice, da skoči v jezero, Da žalosti se v duši ji utopíjo, Ko hlad bo šel čez lepo ji telo. Potrebno dolg' ji zraka ni zajeti, Globoko dol poda se skor' do dna, Ne rabi vid, da mogla bi dojeti, Kaj tema ji okoli trupa da. A oster več ni čut kot bil je včasih, In jo duší, zajeti mora zrak; Zamenjal mulj je žalost v njenih lasih, Je žalost šla, kot zjutraj zgine mrak. Obala tam je jasa med drevesi, Butale so ime ji dal' ljudje, Tam češnja je, tam kurijo se kresi; Odplava tja, iz jezerske vodé. Utopí lahkó si žalost not v globine Umetnega jezêra svetega, Kdor hoče le, si razvedri spomine, Utehe njej pa tokrat ji ne da. Po kopnem se na sever tja odpravi, Pomòlska mim', mim' brezovih brežin, Do rta, kjer prisluhne ji naravi, Zasliši glas po bistvu si globin. Pogleda tja obalo n' drugi strani, Kjer fičo je nad vodo v les držán, Jo vleče vonj po nizkem glasu znani Lesá, ki te podnevi v kraj da sanj. Že v vodi je, že plava k drugi strani, Na kraj, kjer glas izvira, tak' s' ji zdi. Zagleda tam: so v laporju sklesáni Prevêdeni tak' verzi s starih dni. Tam piše: tu svetišče je Brestráva, Pod ta napis je v jamo not dan vhod, Bolj močno zdaj zvok brúmlarja spoznava, Odloči se, da gre pogledat not. Med mrakom luč se redkih sveč le sveti, Nad kamnom tam narobe križ stoji, Tam vidi ga nog sklenjenih sedeti, Ki zvok igra, da jama vsa doni. Prekine on igrat in jo pozdravi, Pod jame vhod usede ona se, Kaj išče tu, v svetišču tem, Brestrávi, Jo vpraša, da izkašlja Glinja se: ''Lej, grozno stvar, o, grozno sem storila, Zakaj preklet' je, kar se me drži? V življenju sem, kot kompas smer, zgubila, Da v miru mi bilo živet' dan ni. Zdaj bo tako, da se zaradi mene Pojil bo breg 'znad se krvavih mlak, A nočem jaz poslušat grozne zvêne, Ko vest mi da po moji misli mrak.'' ''Usoda ti,'' besede on ji pravi: ''Izvira iz življenja prejšnjega, Poglej v nebo, skoz vhod sem not k Brestrávi, Nato v oltar, potem boš videla.'' Kot pravi ji, je Glinja naredila, Se pred očmi ji lepim' zamegli, Odnese jo spomina duše sila V pretekle in pozabljene že dni. Tam vidi, da pred njim, tako, bežita Tam Skala, Vrunč, in on ga ustreli, Preklêje ga, prekletstva drug'ga vlita Je v Slivnico prekleta časa kri. Spet zbere se, besede njemu reče, Da moški v prej življenju je bila; Pove ji on, da tak kolo ji teče Usode, zdaj bila je ženska da. Je Glinca b'la dvakràt po njej prekleta, Da usóda zdaj ji taka dana je, A sama se še noter bolj zapleta, Preneha naj, doklèr je možno še. A pravi, da ji dano to ni znanje, Da mračnih sil narave se obran', Poti ne vid' si pridet' ven končanje, Ko bi ji bil le kanček njega dan. Pove ji on, da ve za znanja seme, Ki vzklilo bo, če ona tak' želi, Če sama si bo delala probleme, Pa jo še bolj lahkó ugonobi. So v jami se Bogovi takrat zbrali, Da slišali bi oni tudi to, Da vez bi tud' matêrije preklali, Pred njo, ki ni še varno ne nebo: Stvarítelj Rod in Stríbog razbijálec Vesolja, zram' pa njiju še Perun; Glas v jami je postal jim razlagálec, Zveneč, kot glas od svete lutnje strun: ''So tri ravni ga stvarnega vesolja, Najvišji: Prav, kjer Divi so doma, Podzemlje: Nav, kjer Vija vlada volja In tukaj: Jav, kjer človek se krepá. Gradijo ga prvine grobe pête: Modrikast zrak, kristalna voda še, Rdeči žar, ki ogenj je, ki cvete, In sij je zlat od zemlje matere. Ter etra dim, ki nosi bistvo glasa, To grobih pet prvin je od sveta. Vsa bitja so, med zobe ujéta časa, Sestavljena iz spoja njihov'ga. 'Z zemljé, vodé in ognja j' kri in koža Ter kost in mast, med njimi vso meso; 'Z neba, vodé in zraka, k' jih obkroža, pa sila je življenjska za telo. To je telo, kot plašč, ki te prekriva, Podloga pa pod njim še fina je Iz pameti in uma ter lažniva Še svojskost, ki enači s trupom se. Prvine te so nižje sile stana, Življenje pa od višje, duše, je; Je vsaka ta kot kaplja oceana, Enaka, a od ga različna je. Tak' eno je ta stvarna v vid narava, Ki raste nam po duši, kar smo mi; Ustvaril Rod, mu j' dana večna slava, Jo je, da lahk' se duh osvobodi. Del stvarne te narave je resnica Velika ta, od bistva ga svetá, Lažniva pa je svojskost nje delčíca, Kot zvoka je od nje vibracija. V oblike del se zraka oblikuje, Vibracije pa zvoka del je zrak, Z oblik se teh toplote sila kuje, Iz nje pa je nastal vonj zemlje tak. Lažniva ta se svojskost v trojih fazah Pokaže: vzrok, posledica, storil'c; Vse v rókah je materije prikázah, Od niti v nas ovitih iz njih krilc. Prikáze so: neznanje, strast, vrlina, Lažnivo te jo svojskost tvorijo, Rastlina tak kot človek in živina Je vsaka z njih preplêtena močjo. Čutila so prikázam pripojena; Izkušnjam vsem je stvarnim um predan In pamet znak je umskega namêna; Z obleko to je živi duh obdan. Od duše znak zavest se imenuje, Po njej obstoj se duše lahk' spozna. Odvisno od čistósti, ki vzdržuje Zavest si jo, oblike tri ima: Lahko telo in um mu jaz pomeni, Lahko ima se za, kar naredi, Vidiki ti nečisti, neiskreni So, tretji pa v višine si želi. Dosegel ga je, kdor je meditiral, A časi ti minili zdavnaj so; Kdor dal je dar, da j' ogenj ga požiral, Bogovom jim, tud' zdaj ni čas za to. Kot predniki pred pêtim tisočletjem, Svetišča lahk' in toteme gradi; A zdajšnji čas z imen se svetih petjem Edino, ja, lahkó osvobodi. To vsa skrivnost je, Glinja, od vesolja, Zdaj svojo pot po njej naprej imej, Naj zmota ti ne hodi več na polja, Zbistrí oči in jasno z njimi glej!'' Tak' poslovi se Glinja tam od njega, Na drugo spet se vode stran poda, Spet brúmlarja se nizek glas razlega Po vsej dolin' od tega jezera. ŠESTO POGLAVJE Večerni čas je Ládinega dneva, Obalni vrt gostilne mir ima, Za šankom pa, svetloba ko mineva, Veselo je, kot da bi noč bila. Za mizama tak' združen'ma sedijo Mladincev pet, ki noč jih skupaj da, Od njih pa en 'ma na kolenih Glinjo, Katera ga je takrat vprašala: ''Se, v sredo, m' zdi, sem videla na gradi Te žusemskem, te sliš'la govorit', A danes si prišêl spet k družbi mladi Ti dragi, kaj je to, mi daj odkrit!'' '''Lej!'' reče on: ''Ne morem razumeti Te, Glinja draga, a se làhka ti? Povej, a so ti čuti manj prekleti, Po tem, ko si prestala téle dni?'' Pogled zmračil se tak' je Glinje mlade, Pove: ''Poglej, ostrina dolgo las Ti brila ni in brkov, kakor brade Postrigel nis' si, ti kazí obraz.'' '''Lej, nohti tud' mi niso pokrajšáni, Na mojih ti kolenih zdaj sediš, Na zemlji ne na nebu nis', razklani Te kosi vsi b'jo, v zrak se razletiš. Zaradi tê smo v Celje mi poslani; Kaj misliš, da s' Helena Lákovna? Če ne bi v zrak nebes telesnih dani B'li liki, ki nam dajo upanja, Kje naše bi poti v neznanju stale, Na koncu, kraj mostú savinjskega? A vèndar so se dobro izkazále Po teb' poti, o, jamska deklica!'' Tak' ji je rek', tak' ona ga pogleda, Pa reče mu: ''Mi treba tega ni! Odkar poznam, spomin se mi zaveda, Kar ljudsko znam, pokázali ste vi. Pogrešam čas, ko vile in vodómci, Živali vse so bratje mi bili Ter sestre, vsi od staršev nas potomci; Nikoli več ne vidim tistih dni! Vsi ti bili so v mojem domovanju, Če bi lahkó se vrnila nazaj! Gotovo me ne bo v negodovanju Sprejel domač izvoren rodni kraj.'' ''Bilo je, ja, 'ne magične jeseni, Ko gledat šli smo, tja v Planinsko vas, Kjer Bistrici izvira tok vodéni, S Poljakom trije Glinčani pa jaz. Po tristo treh prepúzanih po jami Jih metrih, še od hoje bláženih, Zanimanja od straha več med nami Je b'lo, da lahk' smo miren 'meli dih, Te najdemo, kjer je po metrih tristo Dvorana tam, ko spala si na tleh, Umazana 'd krvi, od zemlje isto, Da dolg' je dvom ostal nam za očeh. Razdražena si takrat se zbudila, Napadla si Poljaka s kremplji ti, A vseh nas skup' te je po času sila Premagala, da mirna b'la si ti. Oči so ti toploto, ne svetlobe, Za videti pokazale, za čut', Vsak bil, ki je navajen brez svetlobe, Razvit, ko nas povprečno, trupni čut. Pa to, še več, lahko si govorila Tak' z bratim in, kot praviš, sestrami, Pa s predniki in vsaka druga sila, Ko nemi smo do njih brez konca mi. Ime smo ti, ko našli smo te, dali Po kraju, v njem ko našli tebe smo, Ter ist', po njem, od koder pripeljali Smo se; naprej, do tu, ti v čas je šlo,'' Tak' ji pove. Od nje j' odgovorjêno: ''Prekleta mi je duša, le zakaj? Roditelji so me nezaželeno Še dete dal' v izvir Bistríce kraj. Umrla bi ljubezni brez, brez hrane, Če ne bi naš' me en prijazen škrat, In jamskih vseh duhov so meni dane Življenjska moč in vse kar moram znat. A ti so šli, ko baze jih brnenje Asfaltne je pregnalo v kámenje, Mi lakota postala hrepenenje Je, ven sem šla iz jame v čas temê.'' ''Zato pa so zapreti bazo h'teli, Postalo ti je ljudsko všeč meso,'' Prekine on ji govor neveseli, Da rosno h'če postati ji oko. Pa reče pek: ''V Zaslàpu so končali Ga pit', kadit', zagnali avte so, Še enkrat se na Žusmu bojo zbrali, Potem pa se prot' Celj' odpravijo.'' Pa en pove tak' kletvice grozeče: ''Ste nori vi, da v Celje boste šli Zaradi te, ti na kolen' sedeče, Katera res vam tega vredna ni!'' Kot strela se Perunova zapiči, Ki z Írija ji v srce vrže jo, Besede te po njeni vesti biči, Da veke solz ji tok ustavijo. ''Spoznala sem od jezera modrosti, Junakov teh sem slave čula glas; Prekletstev več ne morem v srcu nós'ti, Da bi se še razlezli gor na vas. Pustíte me, da v Celje odpotujem, Naj mesta zrak mi dušo zaduši, Na vesti vas trpljenj ne potrebujem, Teh krajev mrak naj več ne sveti mi!'' Odgovor dan ji bil iz en'ga glasa, Da važno ni, ga kdo je govoril, V prostora vek in po vseh krajih časa Sledove poleg v njej bo še pustil. ''Zelen in bel ter črni pas zastave Usodo 'ma na bojno polje it', Voglajne in Bogov vseh njenih slave Si mor'jo pot v nebesa priborit. Umrli bi med travo in pijačo, Kulakov in buržújev glas zakril Bi pesmi nas; usodo si drugáčo Bo narod te dežele priboril!'' Zapiha zrak, ki moč hladi poletja, Ponese glas od vrtca ptiča tja, Pod kôstanj, kjer še v zadnjega zavetja Je družba pred odhodom v Celje b'la. Zapiha tak iz vrtca dol Stribóga En sin, da vse jih avte polne njih Odnese, kjer korak 'ma zadnji noga Voglajne tam, ob tlakovanih tlih. Se peljejo kot ladje v davnih časih Od Rusov tja do morja Črnega, Po rek jih prej čez zemljo rezov pasih, Tja do zidu ga carigrajskega. Kot Svetoslav je tisti čas obesil Na zid močán od Carigrada ščit, Tako Perun bo svojih puščic strésil Nad mesto to balkansko njihov svit. DRUGI SPEV: BOJEVANJE PRVO POGLAVJE Zašla je že od Dajbogá kočija Tja nekam dal'č v deželo hmeljevo, Med zrak pa mrak počasi se prebija, Da prostor da za zvezdo Hrsovo. Ni srpan čas, da Celje bi živelo Od nas dežel med hostami krvi, Le kapljice med kamne svoje vzelo Je tisti dan, da duh si osveži. Kjer cesta se približa ji železna Najbolj do mej zelene Slivnice, Dogodkov b'la je doba že brezvezna, Odpravijo po njej do Celja se Devet ljudi, katerim se užitek Od krajev je v navado prelevil, A je od njih sovrag največ' počitek, Ko dan si bi svetlobo svojo skril. Še bolj kot Čret razklan je kraj bil sveti, Na občine, ne le na kraja dva, Pravico si po volji Bógov vzeti Bo mogel zdaj, ko Glinja bo prišlá. Odpravijo do ure se devete, Da arzenal pripravijo si tak', Da časa tok se bolj močnó zaplete, Ko v temo se pretvoril bóde mrak. Nastánijo na tiste se stopnice, Da vidijo pred sabo reke tok, Odprejo si od ore steklenice In belega še vina ter okrog Podajo štift si močne domačice, Katere rast že pričakujejo; Kot zvezde prah med kamni steklenice Se sveti tam, kjer avti čakajo. A tem se kmal' pridruži še dvojica, Ki veter jo je z Glince tja prines'; Ven stopijo v pozdrav vesel'ga klica Poznani jim, ki žar jim da z očes. Ta žar oči še bolj se tak' zasveti, Kot štift ga da, ko zvit'ga vlečejo, Podajajo, kot krožijo planeti; Njih bratje k njim se pripeljali so. Med njimi pa je Glinja v molk zavita, Veselja ni iz njenih ven oči, Edina je, izstopa in je skrita Med teh petnajst pobratenih ljudi. Ni njej, kot njim razlóga za veselje, Saj čaka jih že napovedan boj, Ki dolgo ga ni videlo še Celje, Značilen tak pod zvezdami postroj. Povedano je Glinji tak' na znanje, Da naj le gre, kar mora, naj nar'di, Imelo bo jim isti kraj čakánje, Dogodkov več ni moč preprečiti. Odpravi se, a jo nadomestijo Od hmelja sok, pijača žgana vsa, Ki bolj od žensk jim upa podelijo Brez nujnih stisk od gnilega svetá. Seznanjeni bili so Grobelčani, Da vrne se, a sama da ne bo, Iz vseh dežel savinjskih bojo zbrani Prišlí zram' nje, da njih premagajo. Presunjeni, a dala je pijača, Da njih noben poguma ni zgubil, Ko čaka jih, nobena ni igrača, Ko jim oči lahko bo mrak zakril. Prisežejo, devet vseh, da borili Se bojo za treh istih barv zastav, Da tudi, če Bogovi nameníli Bi jim poraz polomljen in krvav. Prižgejo še jih štiftov sedem v krogu V čast Zore, Rújevita, Stribogá, Posvetijo Perunu dar, Dajbógu Ter Pripegál', da svojo moč jim da. Zasveti se na nebu luna zlata, Kot njihove enako se oči, Pomagajo Bogovi naj, da ráta Jim zmagati; gotovo, ni-da-ni. DRUGO POGLAVJE Začnejo se ob bregu od Savinje Prijatelji in znanci zbirati, Ki zbral jih glas izvóljenca od Glinje Je, da si čast povrnejo s pestmi. Jih dvakrat dvajs't se na asfalt postavi, Med njimi tam pa sveti Glinja se, Le malo, da se dih ji ne ustavi Od žalosti in krivde miselne. V trenirkah in v svetlečih vsi copatih, Z ogrlicam' od lažnega zlata, Enako kot na prstih krogov zlatih Ter mastnih las bolj črnih od neba. Tam Glinja mu po svoji ženski moči Podani v glas proseče govori, Da naj se ne ukrade mir tej noči, Da naj se ne nocoj preliva kri. Ošabno ta in z jezo jo odvrne, Da v krvi njih zapisano stoji, Da narodu dežele te le trne Nastavljajo, ker njihova ta ni, Da malo njih je, ki jim še pripada, Kot druge vse, lahko jim vzamejo, Kar hočejo, saj družbe je navada, Da se upret' temú ne upajo. Lahko je zbral jih dvakrat dvajs't v številu, Saj več jih je, več tak' si upajo, En skrije se, a vedno po pravilu Večine kot manjšina vladajo. V nje misli spet usoda trn zabije, Raztrgana notránjost njena je, Kot dvorca zid in oknov razbitíje, Ki gledajo pred sabo zbrane vse. Kar v prejšnjih dneh vrnitve je spoznala, Kako hudó življenje jo boli, Vsak atribut si čudežen razdala Je za korak vsak nepremišljeni. Kar bo na tleh krvi, na njeni duši Bo stokrat več in bolj umazana, V osebnostni ji kal mladosti súši Umrla bo, kot nezalívana. Je čula že tam glas si odrešitve, Prepozno pa za časa tok ji dan Je bil, da v teh dogodkov utopitve Se réšila bi, njen preklet je stan. Molitve, ki jih prej še ni gojila, Obredov zdaj si za nazaj želi, Da spet bilá družíca bi ji vila Usaka, ki se skrije pred očmi. Ko v nemočí spet utáplja se žalósti, Prekine krik njegov jih sluzasti, Poziva njih, pogumne od p'janósti, Ki v Celje njim so na obisk prišlí. Pridružijo se drugi mu enako, Katerim pa pogum prisotnost da Od istih njim, čez mero umsko vsako, Saj vedno v njih korist se to konča. Jih niti pol ni zbranih po številu Enakemu od njih, a strah jih ni, Najhujšemu podložni so mamilu, Ki te ljudi, njih stvar po-konc' drži. TRETJE POGLAVJE Kovinski kip pred mostom preko reke, Ki teče skoz' trozvezdni knežji kraj, Obrne tja na levo svoje veke, Da videl boj b', ki se začel bo zdaj. Nad njim, v nebes', za gledanje se zbrali So tam Perun in Dájbog, njega sin, Ter Rujevít, Zimárg ob Pripegáli, Da gledali bi borbo iz višin. Ršoš in ga sta sosed dolgolasi Postavila jih v ravno vrsto tja, En Glínčane, drug Grobelčane, tja si, Kjer gmota jih je zbrana čakala. Pripravljeni za boj so pred Čefurji, A majhen jez lahko bo val zdržal, Ki je nastal po vseh dogodkov burji, Da vode rez ne bo ga bil preklal? In vpraša gor' Perun ga Rujevíta: ''Kje oni so iz Žusma, Žamerka?'' Odgovor da: ''Zdaj njih bo čast odkrita.'' In res, zelen se kombi pripeljá. Iz njega ven devet s seboj prinese Po vodki vonj, ki moč v telo jim da; V že zbrane to poguma tol'k' zanese, Da v eden glas zapojejo: ''Hurá!'' Si kratek čas. Trenutek, za oceno Uzamejo, postavijo takôj Se v tópi kot, kot vrsta v živo steno, Do njih, ki so že čakali na boj. Perun da grom, da se začne dogajat', Enako Hrs si luno zatemni, Pogum se njim, številnejšim, tak' tájat Začne, saj to za njih znak dober ni. Zaženejo se prvi Žamerčani, Kot volki not med čredo jagnjetí, Na dela dva Čefurji so razklani, Da po obeh dežuje dež pesti. Udarci nog po faci zagoreli Zaplešejo, da šprica kri, želé; Kak' hitro so na kose razleteli Se, ko zares nad njih Slovenec gre. Kot levi so planíli na hijene, Tam v Afrike vročini suhi ji, Je kmalu b'la kot grada Žusma stene Postava prej z zlatóm okrášena. Enako jim sledijo še ostali Iz Glince in iz Čreta , Grobelna; Bogovi pa so na nebes' postali Veseli kot za kralja Samota. Kot ta razbil Avarov tiranijo Je, v Celju zdaj enako se godi, Sovražniki te zemlje že bežijo, Ko narod gnev nad njimi razpusti. Potiskajo prot' toku jih Savinje, Če pade en Slovenec, njih jih pet, Poznajo se krvi na tleh stopinje In še zobjé tja morajo letet. Usmerijo Čefurji v Grobelčane Se da razbit' bi mogli vrsto jih, Da skoraj jim umik še preostane, Ko jim moči zmanjkuje srca dih, A so še bolj sovragi se razbili, Za hrbet pa jim glinški pride roj, Da v klešče so med sabo jih dobili, 'S katerih ven je nemogoč preboj. Po njihovih so glavah pesem peli Tak' búlerji z železnim' kapicám', Da tla so si za svoj počitek vzeli, Uiti dlje ne morejo drugam. Število se jih je prepolovilo, Ko žamerška po njih je žgala pest, Z vso svojo to poznano v stihih silo, Poznano za bojevnike iz cest. Že Hanibal tak' znal je svoje čase Rimljanov več število ukrotit, A kar so ti sedaj prevzeli nase Z Voglajne vsi, ne more čas tajit'. Več niti glas jim kletvic ne pomaga, V kateri so močnejši vedno b'li, Ta boj, še več kot to, ta divja jaga, Prisili v beg ga, kdor že ne leži. Vse Glinja to krvavo opazuje, Začnejo se takràt umikati, Ki vir jim je, ne te, dežele tuje, Med njimi on, do nje tam prileti. Ukaže ji, da naj se z njimi spêlje, A ona, tam nazaj dni spomni se, Ko príšla je iz Ludwigsplatza v Celje, Kako lepo sprejel jo takrat je. Udari ga po faci že krvavi, Preklêje on jo in potem zbeži; Na noge gor tam Glinja se postavi, Zajame zrak in mirno ga spusti. Bežijo zdaj prej tak' pogumno zbrani, Osmina, ki še to lahkó stori, So zmage jim veseli kriki dani, Ki so zato sem ob Savinjo šli. ''Tako naj bo!'' ukaže Pripegála, Perun pa mu veselo pritrdi, Tak' Hrs nar'di, da luna zasijala Je dol na tla, namočene 'd krvi. Borili so kot pravi se Slovani, Ponesli so si slavo v mesto to, Zdaj v pesmih teh vsi bojo prepoznani, Kar jih je v boj ta trd, a sveti, šlo. ČETRTO POGLAVJE Preklali v pol so celjski noč zvonovi, Ko tihi mir se dviga nad krvjo, Umaknili so v Svargo se Bogovi, Največjo čast so si izkazano Ogledali na bregu ob Savinji, Ostal le en tam, Prípegala, je, Pojavil se za hrbtom tam je Glinji, Dotaknil' tak' je njene rame se. ''Poglej zdaj ti, po tvoji se usodi Zgodilo je, da sodbo jaz sem dal, Premagani zdaj tuji so gospodi, Udarec se domač jim je zadal,'' Besede so bile tak' njej podane, Da žalost se ji spremeni u strah, A jasne so b'le misli ji ne zbrane, Ko čutila je Pripegálov dah. Tak' Glinji ni mirína v misel dana, Tresoč ji glas besede te pove: ''Postala mi je duša bolj spoznana, Kot cvet odpre pomladnega se dne, A kliče kri po plavih tleh razlita Udarcev vir ne, moje le ime, Kako naj bo mi žalost še razbita, Ko skriti glas vesti do moje gre?'' Odgovor ta svetleč' ji Pripegála: ''To zmota od demonskih je ljudi, Da duša bi po vozu se peljala, Doma bila not v tkivu, ki je kri. Kri nosi le kisik po celem trupu, Ki hrano da telesu in staróst, Različna ta ni od mesa ga kupu, Kot ti zobjé so isto kakor kost. Bi zemlja že domača kri popila, A jo asfalt nikol' ni zmožen pit, Kot barva se poznala bo in gnila, Do časa, ko jo čas bo moral skrit.'' ''Sem dolg' si čas, priznam, za svojskost lažno Imela kri za moje duše stvar, A zdaj pa vem, da kar zares je važno, Da loči se od duše trup ta star. A pot je ta bolj težka prej od zmotne, Kako si naj odréšim v trupu duh? Če ste mi vi podali takšno pot, ne Odreč'te mi, vas prosim, zdaj posluh!'' Tak' Glinja lep' tam Pripegálo prosi, Kot prosi mat' za hrano ptič še mlad, Da dani so mu z ust teh njenih kosi Ki more ta nagonsko mu jih dat. Enako, ne iz istega, ji, vzroka, Povedal tam je Pripegala, bog, Katerega bo puščica od loka Posprém'la jo tja v host domačih krog: ''Življenje ti je v sveto b'lo podano, Odkar sta tam pustila v jami te, Katerih je b'lo seme skupaj dano, A nista te želela vmes med se. Kar vid'la si, je majhen boj, na polju, A velik je zares v teb' bojevan, Je v mislih stvar vse v večjemu vesolju, Kot galaksij človeku je spoznan. Ob tebi bom, obljubim ti končanje, A ti boš to podala kamor gre, Končana noč bo v času, zemlji spanje.'' To Glinja sliš', to misel njena ve. PETO POGLAVJE Končano je na polju bojevanje, Umika vsak se, k' še na tleh leži, Končano ni za Glinjo potovanje, Za bliskom ko na polju osami. Da kar gre dol, se zopet gor povrne, Je jasno ji, usodi njeni ist', Ko slab se zrak od nje ustran obrne, Da bo postal po dolgem času čist. Ko temni vsi ljudje so s tal pobrani, Ostal je le nakit in kosi njih, Ki brca, pest od nijih jih prej odstrani, Počisti še za njimi vetra pih. Ostali so na polju zmagovalci, Herojskih krajev: Žusma, Žamerka, Od Slivnice in Grobelna voljávci In kar zelen trikotnik jih še 'ma; Uzre oko njih Glinjo osamelo, Pred njo se tam enak' postavijo, Kot prej so se pred gručo temno celo, Ni jéznosti jim še moči pošlo. Ves alkohol in sveto so že travo Porábili, vse za pogum je šlo. Za kaj lahko še prosijo naravo, Da dvigne up, okrási zmago jo? Raztrgani, z balkansko kri krvavi, Jo gledajo kot gospodarja psi, Katerega veriga ga le davi, Ko ta se je končnó osvobodi. Tak' Žamerčan jim reče črnolasi: ''Ta psica tu je kriva b'la za to, Za vse kar zdaj na polju smo prestali, Za vse sedaj prijeli bomo njo! Po starem' al' pripada ženska pravu Ne tistemu, ki Pripegál' mu da, Da srečen je v njegóvemu odzdravu? A to smo mi, ja, garda žamerška!'' Ni Glinji skrb na njeno čelo dana, Do zdaj ji moč po njeni je pošla, V usodo, ki bo boljša, čist' je vdana, Kot list jesen' je v silo Stribogá. ''Ne bom se vas besed pogumnih bala, Ne vas dejanj, karkoli se zgodi, Nič hujše ni, kar ne bi že prestala,'' Tak' Glinja mu takoj odgovori. Umaknejo vstran drugi vsi poglede, Med sabo naj se dva pomenita, Zdaj zmage čas prihaja, konec bede Je časa, ko se zmaga jim poda. A sporna je delitev kmal' postala, Kateri kraj si Glinjo naj lasti, Trofeja bo za kje okraševála, Kot da lahko se zmago razdeli. Pa reče tam en Grobelčan bolj górko: ''Naj k nam se da, tja po železn' cest', Da kakor mlaj bo padla pod motorko, Kot tistega v preteklost časa mest'.'' Enako si tak' Glínčani želijo, Da ''Quoga jœ?!'' zadere s' Žamerčan, Ki za rokav potegne k sebi Glinjo, V sekire da podobo roke dlan. Prekinejo ršošove besede: ''Kak' dolg' smo b'li za hlapce njim, o, ja, Čeprav smo šli iz carstva od ujede Sovragov, njih se vlada ne konča, Ker vedno so uspeli razdeliti Število nam, a so držali skup'; Ne morejo Slovanom Obri piti Krvi, če nam ne dajo tega strup! Odločijo, kdo jo dobi, Bogovi Naj, ki so tu podali zmago nam, Kateri v hran dobijo jo domovi, Pravilo pa naslednje vam podam: Če ena je, naj v Glinco odpotuje; Dve, v Grobelno; če tri, pa v Žusem-Hem; Enako naj se kocke bir spoštuje, Če isto je števil' dodano trem.'' Drži že v rok' kot barve od nebesa Jo kocko, gor je znak od zlatih pik, Drži tako jo v radiu očesa Prisotnih vseh, da nje je viden lik. ''Ne, prosim, tak'!'' ga Glinja milo prosi, ''V nobeden kraj Bogov jaz nočem it', Nazaj me daj, kjer Bistrica si nosi Izvir, da tej bo zgodbi konec hit'!'' Ne zadrži njen mili glas ga méta, Že kocka gor, vsem na očeh, leti In zopet dol na tla v asfalt odeta, Odskoči ter na njih se umiri. Pokaže se na vrhu zlat' število Od dvakrat tri, Bogovi sod'li so, Da Glinjo bo v nagrado si dobilo, Kar zmagi je največ prispevalo. V zelen bila je kombi odpeljana, Kateri kraj je hitr' zapustil, Kot v pesmi, ki po njih je zmagah znana, Vsak njih po Zor' svarilo je dobil, Da tisti, ki porazili so prej jih, Zaveznike poslali svoje so, Katerih lahk' krivična moč zapre jih, Brez možnosti, da boj jih rešil bo. Zacvilijo od kombija kolesi, Kot pasjeglav'c se dere v host' zaklet; Začne že mrak bledéti po nebesi In Zora meč bo vzela v roke spet. Zapihal spet je veter že poznani, Ostali do železnice so šli In v avte so se sprav'li pripeljáni, Iz mesta ob Savinji so odšli.

Zxaegz