Iz okna zrem samoten, tihi kraj,
nešteto lučk, ki mirno v noč gorijo
vsem tistim, ki jih več ne bo nazaj,
ki tiho že pod črno zemljo spijo.

Dan mrtvih je in lučke so prižgali
jim dragi in poznani na grobeh,
ko z njimi v mislih so poklepetali
o že minulih in sedanjih dneh.

Oh, vas se, mrtvi, spomni vsaj še kdo
in se pokloni vašemu spominu.
A jaz pa v domu tem tako strašno,


kot da zapornik sem, sedaj živim;
utapljam se v osami, v trpkem vinu,
za živih dni v pozabi že trohnim.

valjo