Brez besed zrem v daljavo.
Ni veter, ki ziba goščavo,
ni voda, ki hrumi čez poljano.

Gledam in se čudim.
Je res kar vidim, da prihaja?
Ali pa je to le fatamorgana?

Prestar sem že za take vice,
nekateri pravijo, da imamo,
za odrom skrite neke strice.

Hrepenim po starih časih,
ko smo kot mularija skakali
in se v bližnjih potokih kopali.

Takrat se nisem bal tistega na obzorju
ni bilo skrbi in bila je energija,
ki se je shranjevala v mojem motorju.

Sedaj pa:
Brez besed zrem v daljavo.
Ni veter, ki ziba goščavo,
ni voda, ki hrumi čez poljano.

Domnevam, da so tega krive le moje
utrujene oči, ki gledajo prometne zastoje
in umazane reke kamor ne skoči več
nobena razposajena otroška noga.

Jamrati pa znam, ko me bolijo
nepomembni problemi sveta
in moje mogoče že utrujene kosti.

Tomaž Jevšenak