Nisem se sam odločil, da te pozabim
in moje misli niso parna jadrnica,
ki se vrtinči za tvojimi stopinjami.

Ne očitam si več, da te ne vidim
in ne, da je tvoj glas postal neslišen
v mojih ušesih.

Nisi več dišeča sapa, ki mi jo je mrak
ob večerih priklical kot vihar
in ne črnilo, ki se je razlilo po papirju
in se naselilo med črke kot temna luna

med zvezde.

Odšla si v sence preteklosti
in se razpršila s hrepenenjem sedanjosti.

Prihodnost se več ne ozira čez ramo
in ne riše zemljevida tvojih korakov.
Postala si oddaljena -
barva dreves v jeseni, ki rumenijo
in umirajo v tišini vetra.
Tvoje  dlani ne nosijo več topline
in sonce se ti ne dviga z ožarjenih lic,
ki so postala zima v viharju razuma -
hladna, brez sledi pomladi.

Čeprav odhajaš brez slovesa
mi tvoja podoba ne budi žalosti,
in v mojem glasu ni več objokovanja.

triglav