Svet pozna dva pola. 

Enega, ki prejema sonce.

Drugega, ki se igra v temi.

Ti praviš, da eno ne obstaja z drugim.

Ljubezen pozna dve smeri.

Eno, ki boli...

in drugo, kjer ljubezen vsak dan se gradi.

Ti praviš, da ene brez druge ni.

Vse pesmi so grenko sladke,

vedno priokus grenkobe.

Tako živis svoj vsakdan.

Nikoli ni le dobro.

Nikoli ne slabo.

Vedno eno z drugim.

Kar pa mene boli, 

je to, da sem tvoja,

ljubezen,

edinstvena, nežna in lepa,

a vedno s črno piko na sebi.

Iz žalosti se rodi ljubezen.

Iz žalosti se rodi veselje.

Prav.

A kaj, ko si kdaj želim samo,

da vsaj en dan, bi bilo dovolj, da je samo lepo.

Sama svoja