Človek se včasih znajde na brezpotju.

Sveti samemu sebi
in se zaslepi.

Vrti se v krogu.

Išče.
Stika.
Brska.

Včasih najde.
Včasih se znajde.
Včasih ga kdo najde.

Potem se umakne.

Da bi ohranil
zdravo mero resnosti,

okupiran s puščicami
sarkazma in cinizma –
edinim orožjem
v času,
ko se vse nad njim razkraja.

Mogoče je edina transcendenca
tista višja resnica,
ustvarjena med dvema.
Med tremi.

Med štirimi.

Svetloba svetov,
ki se zlivajo v eno(st).

In v tej iskri,
v tem zlitju,

človek začuti,
da vse, kar je resnično, je tu –

in vendar

drhti.

V njem.
V drugih.
Povsod. 

Marko Nežič