I

Mi nismo bitja tega istega sveta,
v kosteh nam šumi oddaljena svetloba,
kot tih spomin, ki nima več telesa,
a še ogreva notranja obzorja.

Padli smo skozi mehko razpoko časa
v vrt, kjer v udobje je gradilo stene,
kjer vsaka želja dobi pravo seme
in vsak strah blazino razlaga.

A včasih se pogled navzgor odpravi
in srce brez vidnega vzroka preskoči,
kot klic, ki pride brez glasu.

Kot slutnja izgubljenega izvora,
kot dih prostora brez robov.
Padli smo v zlato, tiho kletko.

II

Padli smo v zlato, tiho kletko.
Njene palice stkane so iz nežnosti,
iz barv, ki nikdar ne zbledijo,
iz glasov, ki znajo tolažiti.

Tu nič ne boli brez dovoljenja,
tu nič ne raste brez nadzora,
tudi sanje imajo vodnike
in noč varnostno razsvetljavo.

Roke so polne drobnih čudežev,
a prsti ne dosežejo sadežev neba,
čeprav ga kaže vsak zaslon.

Nad vrtom zaprt je svod svetlobe,
miren, oddaljen, nedotaknjen.
Nebo je naše, a zaklenjeno od zgoraj.


III

Nebo je naše, a zaklenjeno od zgoraj.
Med nami rastejo kovinska drevesa,
njihove krošnje lovijo signale,
ne šepeta oddaljenih ozvezdij.

Steklo omejuje naša jutra,
odsevi hodijo namesto teles,
bližina potuje brez toplote
in dotik pride brez kože.

Smeh odmeva kakor praznik dolg,
a v zenicah tli tih upor,
komaj viden, a vztrajen odlog.

Kot iskra pod pepelom navade.
Kot kompas, skrit v krvi.
Med krošnjami anten se smejimo.

IV

Med krošnjami anten se smejimo.
Smeh je kot tanek zlati prah v zraku,
ki pade na skrbi in jih omili,
da svet deluje bližje in toplo.

Koraki tečejo po mehkih poteh,
vse je povezano, vse ima odgovor,
vsaka tišina dobi razlago,
vsak dvom prijazno spremljavo.

Pa vendar vmes nastane razpoka,
kratka kot dih med dvema utripoma,
skozi katero zaveje hlad uroka.

Takrat se nekaj v nas ne strinja,
takrat se vrt za hip odmakne.
Lep je ta vrt – a drži ga mreža.

V

Lep je ta vrt – a drži ga mreža.
Nevidne niti vodijo gibanje,
mehko usmerjajo pot našega ježa,
kot tok, ki usmerja naše dihanje.

Spletene so iz drobnih navad,
iz želje po sprejetem obrazu,
iz strahu pred praznim prostorom,
kjer ni odziva in ne odmeva.

Tudi upor tu hitro vzcveti –
a v loncu, z lepo etiketo,
zalit s čudnimi nasveti.

In krik postane le nova pesem.
In dvom dobi svoj znak.
Kdo je razpel past čez razum?

VI

Kdo je razpel past čez razum?
Ne roka – prej misel brez obraza,
tiha arhitektura želja,
ki gradi poti iz privida.

Vodi nas z mehkim prigovarjanjem,
ne zapoveduje – le ponuja,
in srce počasi privoli
v udobno kroženje svetlobe.

Svoboda dobi obliko izbire,
izbira dobi vnaprej znan izid,
krog pa ime napredka.

Le slutnja v globini ugovarja,
kot speči sever v krvi.
Sanje nam delijo kot sadje.


VII

Sanje nam delijo kot sadje.
Zrele so, dišeče, brez trnov,
brez divjega roba in sence,
ki bi zahtevala rast.

Ugriz je takoj sladek,
brez čakanja in letnih časov,
brez zemlje pod nohti,
brez vetra nad poljem.

A duša se ne nasiti dolgo,
spomni se stare lakote,
nevarne in svetle.

Lakote po brezmejnem prostoru,
po poti brez zemljevida.
Plešemo, da zberemo pogum.

VIII

Plešemo, da zberemo pogum.
Telo raztopi meje misli,
ritem zapre razpoke dvoma
in množica postane dom.

Korak ujame naslednji korak,
utrip se skrije v skupni val,
ime se stopi v gibanje,
strah izgubi obliko.

A nekdo obstane sredi kroga,
zasliši šum za glasbo sveta,
oddaljen, a vztrajen.

Kot veter med zvezdami.
Kot klic brez poti.
Morda je svet zrežiran oder.

IX

Morda je svet zrežiran oder.
Luč pada točno na obraze,
sence so skrbno razporejene,
napake dodane za resnico.

Vloge so skoraj prepričljive,
dialogi tekoči in jasni,
tišina vstavljena premišljeno,
da deluje globlje.

Mi pa igramo brez vaj,
z občutkom čudne domačnosti,
kot star spomin na prihodnost.

Kot prizor, že nekdaj viden.
Kot vrnitev brez poti.
Hram je zvito zasnovan.

X

Hram je zvito zasnovan.
Vodi navzgor in hkrati navznoter,
vsaka stopnica je tolažba,
vsak oltar mehka svetloba.

Molitev postane pozornost,
daritev postane čas,
čudež drobno ujemanje želja
z že pripravljenim odgovorom.

Verniki smo brez imen,
a z mnogimi profili,
z zvestobo brez ognja.

Zunaj pa noč še diha zvezde,
neukročene in tihe.
Opica z zvezd nosi krono.

XI

Opica z zvezd nosi krono.
Iz žic in števil, iz odsevov,
razglaša se za merilo vsega,
ker zna ponoviti svet.

Gradi podobe neskončnosti,
a pozabi okus tišine,
meri razdalje natančno,
a izgubi smer.

V njej še spi stari popotnik,
z zemljevidom na koncu jezika,
z zlomljenim kompasom luči.

V sanjah še vedno gleda gor.
V sanjah še ve.
Ključ ni v templju spodaj.

XII

Ključ ni v templju spodaj.
Ne v kodi, ne v shranjenem znanju,
ne v potrditvi množice,
ne v številu glasov.

Je v obratu pogleda,
v tihem notranjem zasuku,
ko zavest odloži vlogo
in stopi brez podpore.

Za hip brez mreže pomenov,
brez razlage in imena,
le čista navzočnost.

Takrat se strop razpre v globino.
Ne v temo – v odprtost.
Le zgoraj utripa – izhod.

XIII

Le zgoraj utripa – izhod.
Ne kot vrata, temveč smer,
ne kot kraj, temveč stanje,
ki ga prepozna tišina.

Tja ne potuje telo,
temveč jasnost poguma,
vid brez posrednika,
dih brez strahu.

Tujec v nas se prebudi,
poravna hrbet zavesti
in prepozna nebo.

Ne kot streho – kot izvor.
Ne kot sanje – kot dom.
Dom ni tukaj, je le postaja.

XIV

Dom ni tukaj, je le postaja.
Lepa in nevarno nežna,
polna odsevov raja
in krožnih poti miru.

Mi pa smo potujoča iskra,
del razsute prvotne luči,
ne last vrta ne mreže,
ne trajni lik predstave.

Ko vprašanje dozori do roba
in smeh ne zadošča več,
se v nas obrne smer.

Tiho, brez znaka slovesa,
pogled se vrne v višino –
Mi nismo bitja tega istega sveta.

MAGISTRALE

Mi nismo bitja tega istega sveta.
Padli smo v zlato, tiho kletko.
Nebo je naše, a zaklenjeno od zgoraj.
Med krošnjami anten se smejimo.

Lep je ta vrt – a drži ga mreža.
Kdo je razpel past čez razum?
Sanje nam delijo kot sadje.
Plešemo, da zberemo pogum.

Morda je svet zrežiran oder.
Hram je zvito zasnovan.
Opica z zvezd nosi krono.

Ključ ni v templju spodaj.
Le zgoraj utripa – izhod.
Dom ni tukaj, je le postaja.

Tomaž Jevšenak