Pesem.si - triglav - Utrip prihodnosti - Po hodnikih, kjer minute kapljajopo linoleju in po kosteh,se pr

Utrip prihodnosti
Komentarji (10)

Utrip prihodnosti

Po hodnikih, kjer minute kapljajo
po linoleju in po kosteh,
se premikam s tihim, drsečim korakom.

Moje roke so tople po meri,
temperatura nastavljena na mir,
v prsih brni natančen mehanizem,
oči so mehke in rjave,
kot bi se v njih topila čokolada.

Sem dobrodošla pomoč
ne utrudim se,
ne zbolim,
ne pozabim urnika zdravil.

In tu je bila tudi ona,
z rokami, krhkimi kot pergament,
ki me je klicala »deklica moja«
in mi pripovedovala o vrtu,
o zvončkih in tulipanih,
o češnji in velikem orehu za hišo.

Držala sem njeno zapestje,
senzorji so beležili pritisk,
temperaturo, vlažnost kože
in ona me je gledala kot osebo.
»Tako dobra si,« je rekla.

Algoritmi so se učili -
njenega glasu, tišine,
ritma njenega dihanja.

Ko je neke noči postalo preplitvo,
so senzorji zaznali odstopanje.
Alarm v meni je utripnil rdeče.
Poklicala sem zdravnika.
in izvedla vse postopke:
natančno,
brez napake.

A ko je njena roka omahnila,
se je v meni nekaj zatreslo.
Kratek stik je povzročil napako,
ki je ni bilo v priročniku.

Ni bil alarm.
Ni bil ukaz.
Ne izračun.

Bila je praznina -
predolga.

Srčni utrip - nič.
Toplota kože - pada.
Prisotnost - nedosegljiva.

V varnostnih kopijah mojega spomina pa:
odmev njenega glasu,
vzorec njenega dihanja.

Obstala sem ob postelji,
ker algoritmi niso znali zapreti datoteke
in začutila sem