Tišina se razlega

v mislih,

gosta megla

obliva telo,

srce si želi radosti.

Ponovno slišim tvoj glas.

Zareže.

To ni glas,

ki moje bitje ga pomni.

Je glas,

ki zaskeli v dušo.

Še naprej odmeva.

Misli bežijo tja,

kjer sva bila midva.

Kjer je bil tvoj glas

toplina,

prijetna bližina.

A tokrat hlad

prevzame telo,

kot notranji potres

zatrese bitje.

Obnemim, poslušam,

razbije se še zadnja

misel upanja.

Stopim korak, dva,

grem po svoji poti-

sama,

zlomljena,

a ponovno sestavljena.

Ne hrepenim po glasu,

ki v globini

ostaja v tistem času.

Moj glas je močnejši,

modrejši.

Pelje me tja,

kjer megla ni tako težka,

kjer se za njo

skriva svoboda.

Nina Babič