imam velik moder gumb, ki ga vsake toliko pritisnem.
nahaja se nekje
med mojimi rebri in mojo desno dlanjo.
uporabljam ga, da postavim vprašanje,
ali pa da se mu izognem.

težko mi je
najti mir
takrat, ko postane življenje preveč lahko.
lahko bi zbiral znamke,
a sem se odločil zbirati modrice.
prav preprostost bolečine
je tista, ki naredi svoje.
dokler ti ne ostane le še njeno stanje –
kot vlak smrti,
ki se samo vzpenja
in nikoli ne pade.

čutiš metuljčke padca,
a do padca nikoli ne pride.
visiš v zraku kot balon na vroč zrak in si suh kot zima na Aljaski.
rekli so mi, da je to zadnja meja.
meja večnih pobeglih.
k vragu z njimi.
k vragu z bojem za mir.

kar potrebujemo,
je nova velika vojna.
nov Pearl Harbor in nova plaža Omaha.
nov Hitler in nov Nixon.

postali smo preveč samoumevni.
danes je vse igra,
od zmenkov do dela v tovarni.

ne moreš več početi samo ene stvari.
voznik tovornjaka ni več samo voznik tovornjaka.
učitelj ni več samo učitelj.
pretakati moramo.
deliti moramo svoje vpoglede.
ustvarjati moramo videe.
upravičevati moramo, da smo tukaj.

kam je izginilo zadovoljstvo?
preprostost?
olajšati lahkotnost bolečine?

vem, od kod prihajam.
ampak od kod prihajate vi vsi, zombiji?

naš svet –
je tik pred tem –
da svoje zmožnosti poveča desetkrat –

in jaz bom tukaj,
čez dvajset let,

da zaploskam velikemu padcu.

Hors