Življenje ni razlaga.

Je trenutek,

ko se jutro razlije čez rob tišine

in kava diši po obljubi.

Je smeh, ki pride brez razloga.

Toplina dlani.

Korak, ki ne ve, kam gre,

pa vseeno gre.

Na polju ptice

ne razmišljajo o smislu.

Letijo.

Razrežejo zrak

kot misel, ki je končno svobodna.

 Njihova krila vedo več

kot vse knjige sveta.

Na travniku

ena sama roža

drži nebo pokonci.

Ne kriči.

Ne prosi.

Samo je.

In to je dovolj.

Zvečer se zvezde prižgejo

ena po ena,

kot stare resnice,

ki jih ne moreš ugasniti.

Gledajo nas

brez sodbe.

Brez hitenja.

Takrat razumem:

življenje ni nekaj velikega.

Je sestavljeno

iz majhnih svetlob.

Če jih ne spregledaš,

svetijo.

Matjaz Maucec